moto_osebna_trenerka.jpg

Se še komu zdi, da bolj ko se približuje svojemu cilju, težje postaja? Ali pa sem jaz samo danes zaspana ali pa se malo samosabotiram, ker nisem vstala ob petih, ko sem se zbudila. Hmmm, še zdaj se sprašujem zakaj nisem vstala in naredila treninga, ker bi ga lahko. Mogče zato, ker mi je moja osebna trenerka včeraj zvečer poudarila, če bo trenirala na prazen želodec bom samo skurila mišice. No tega pa nočem. In tudi ne bom naredila. Zato sem naslednji dve uri nekako poležavala v pojstli, čeprav ko je pisakala budilka se mi pa ni dalo vstat. No ja potem sem seveda na hitro mularijo spokala v vrtec in skočila še v trgovino po nekaj mesa, ki je ravno v akciji predno sem se vrnila domov; danes imam še dopust. No zastavljeno sem imela, da bom trening naredila, ko pridem domov. Ko pa sem potem vse pospravila kar sem prinesla iz trgovine, sem kar naekrat postala noro utrujena in lačna. Pa se začnem spraševati zakaj je temu tako. Sej spet ni minila cela večnost, ampak očitno ravno dovolj, da mi je telo nekaj sporočalo da ne štima. No pa sem pojedal en manjši obrok in seveda trening prestavila na kasneje, pred kosilom. Ker pa mi možgančki ali pa če rečem kar Ego še kar skače po glavi sem poklicala mojo trenerko in se pogovorila o tem z njo. Ugotovili sva, da me resnično lepo ‘pobira’, kar pomeni, da imam zelo lep rezultat in da mi Ego samo nagaja. Konkretno danes se je odločil, da ker nisem naredila treninga sredi noči, mi bo vsako naslednjo uro otežil, da se začnem preoblačit v športna oblačaila in začnem trenirat. Trenerka tudi pravi, da naj se postavim pred ogledalo in se pogovorim kar sama s seboj, kot bi se ona pogovarjala z mano. In to sem tudi storila. Stopila sem pred ogledalo in si rekla: ‘’Pa kaj je? Kaj te muči? Rezultat imaš lep, lepo napreduješ, nič ti ne manjka. Zdaj ta trenutek nehaj iskati razlogov in izgovorov za nazaj, zakaj nekaj nisi naredila, ampak se lepo odloči kdaj bo najbolje če narediš trening in to je to. Zdaj si sita, se pravi da imaš poln želodec hrane, tako da s treningom lahko začneš čez cca dve do dve uri in pol. Do takrat napiši tale prispevek do konca, pripravi si hrano, ki jo boš po treningu jedla in to je to. Potem bo pa itak že čas, da greš v vrtec po otroka.’’

poletje_bo_tu

Ha ha, se je morda še katera našla v tem mojem samogovoru? Še katera morda to počne? Meni to noro dobro deluje. Imam občutek, da se mi kar od nekje nafila baterija, neham se smiliti sama sebi, neham iskati izgovorv in samo to naredim kar sem rekla da bom naredila. Kako smešno delujemo ljudje. Tako težko se začnemo spreminjati in se odločati za spremembe, pa ko enkrat to naredimo, kar nekako naredimo brez da bi preveč razmišljali.

pred_poletjem_se_trudim

Ja, je pa tudi res, je poudarila osebna trenerka, da manjsi ko bom imela odstotek maščobe, bolj se bo moje telo upiralo z vsemi možnimi poizkusi, da bi zadržalo čim več maščobe. Vidik preživetja temu ona pravi. In ja jo razumem in tudi se nič ne sekiram, kajti ko bom prišla do tja vem da mi bo ona stala ob strani in mi pomagala premagati samo sebe. Noro, kako tekmujemo s samim sabo. Kako različne metode delujejo na vsakega posameznika, da se nekam premakne. Na primer moj mož pravi, da se nikoli ne bi mogle pogovarjati v ogledalu na tak način, kot to naredim jaz, in se tudi ne bo pogovorjal. Ampak lahko njemu to govort, ko pa nima odvečnih kilogramov in dobro izgleda in vse kar obleče stoji lepo na njemu. Pa še en razlog je, ker je moški in sploh ni variante da razume kaj se dogojaja v moji glavi. Ker po vrh vsega še sma dostikrat sploh ne znam dati v besede kaj mi gre po glavi, le vem da mi nekaj ne štima, da mi koža ni prav.

moto_osebna_trenerka

Tako, današnji zapis bom zaključila s tem, da vam vsem ženskam polagam na srce, da niste edine, ki imate dvojnice v ogledalih, ki vam nagajajo in vas zadržujejo da bi se premikale v smer ki si jo želite. Lahko poizkusite narediti to kar delam jaz, morda pa bo pomagalo. Vem samo to, da moramo biti sebične in trmaste, da dosežemo in presežemo svoje cilje in rezultate. Bodite nasmejane!


vse_dam_od_sebe_trening.jpg

Intenzivni treningi so mi v izziv. Iz treninga v  trening opazim minimalne razlike v moči in vzdržljivosti. Mislim, da je ena izmed mojih prednosti pred vami ta, da imam zelo visoko toleranco na bolečino ter da lahko treniram v ali pod visokim srčnim utripom. Osebna trenerka mi je moj ošportno uro nastavila tako, da mi je nastavila meje srčnega utripa. Razdelila jih je tri dele, in sicer na 60-70% maksimalnega srčnega utripa, ki je zame 220utripov na minuto, nato na 70-80%, za katerega mi je rekla da naj se poskušam zadrževati čim večji del treninga v teh mejah, ker so optimalne za porabo maščobe in še ne pokurijo toliko mišic, ter na maksimalen del, ki je med 80-90% maksimalnega srčnega utripa. In ja, večino treninga se zadržujem nekje okoli 75-85%, odvisno od vaje. Ponavadi pri poskokih in hoji v izapdnem koraku brez problema pridem tudi čez 90%, ampak to je samo za nekaj trenutkov, potem pa itak pade kar hitro. Veliko poudarka je dala trenerka tudi na dihanje. Opazila sem, da sem do sedaj dihala ravno obratno, kot pa bi morala. Pravi, da je pravilen način tako, da ko se mišica krči, ko nam je težko takrat je treba zrak iztisnit ven iz pljuč, se pravi narediti izdih. Trenerka pravi, da takrat še dodatno pomagamo iztisniti moč, ki se skriva v mišicah. In res, da sem na začetku imela malo težav, predno sem se navadila dihati, ampak sedaj pa mi že gre. In razlika je opazna. Vsaj mislim da je.

hujsam_se_potim

Današnji trening je bil kar naporen. Najmlajši otroček je nekaj zbolel in kiha in kašlja oziroma bolj po domače povedano se davi, ko se želi izkašljati in se je budil ponoči in ko se mi ni dalo več vstajati in hoditi knjemu do posteljice, sem si ga vzela kar k meni v posteljo. To pa vse mamice vesto kako to potem izgledati spat. Vsake toliko časa te zbudi brca v rebra ali pa se vsede in potem kr vrže nate. In vse to pomeni nekvaliteten spanec in kratko noč. Ker pa sem trmasta treninga nisem prestavila na popoldan ali pa zvečer, ampak sem lepo vstala ko je zvonila budilka ob petih zjutraj. Lepo sem se pripravila, čeprav z muko, pojedla obrok za pred treningom, pripravila razpredelnico s treningom in začela. Po dvajsetih minutah treninga je kar teklo iz mene. Po vsaki vaji sem si obraz obrisala v brisačo, ker v naprotnem primeru bi imela tla popolnoma pošpricana. Zadnja vaje je vaja vzdržljivosti, in sicer drža v preži. Da se pohvalim in si dam sama sebi en velik ‘high five’, sem v zadnjih štirih tednih napredovala iz 15 sekund na dve minuti. Sem zelo ponosna na svoj rezultat. In med to vajo, ko sloniš na podlakteh in držiš glavi v isti liniji kot telo, mi je na vsakih toliko sekund pritekla kapljica potu po nosu in na tla. Ker se je v teh dveh minutah nabralo kar nekaj kapljic, ki so kapljale ena na drugo, je na tleh nastala ena prava mala lužica. Ko sem z vajo zaključila sem se zadihana zagledal vanjo. Kot bi se gledala v ogledalo. Svetloba, ki jeprihajala od strani skozi okno je bila ravno prav, da sem v lužici videla svoj odsev. Iz njega sem razbrala tisto, kar mi konstatno ponavlja moja osebna trenerka, in sicer poglej kam si prišla, kaj vse si že dosegla in kaj vse še lahko dosežeš, če se le odločiš, da boš vztrajala.

kapljica_znoja_med_treningom

Ne glede na to, da sem šele po parih minutah dobro prišla do sape in da sem v tem času umirila srčni utrip na nekaj normalnega, sem bila tisti trenutek nabita s toliko pozitivne energije, da bi lahko gore premikala. Vidim, da premalokrat verjamem vase, česa vse sem sposobna, da sem res lahko tudi jaz ena izmed tistih postavnim mamic, katere verjetno vsi občudujejo, kako dobro izgledajo, kako žarijo, ker so zadovoljne v svoji koži.  Prepričana sem, da je to moj tisti pravi cilj in ne same številke na tehtnici in centimetri obsegov. Ampak tisto notranje zadovoljstvo, ko ti je koža prav in ne živih in dihaš za nekoga drugega, kot to rade počnemo mame, ampak da dihaš skupaj z otrokom, s partnerjem. Da šele potem, ko imaš to notranje zadovoljstvo si resnično lahko srečen človek. In jaz se že zdaj veselim tega mojega srečnega človeka, ker sem in bom toliko trmasta in vztrajna, da ga bom dosegla. Da bom vzor mojim otrokom, kaj se da če je volja in česa vse smo sposobni narediti, ko si nečasa tako zelo močno želimo.

vse_dam_od_sebe_trening

Zato se le spravite migati, spremenit svoj življejski urnik in postanite srečne osebe tudi vi, skupaj z vašimi najdražjimi.


pozitiven_trenig_hujsanja.jpg

Se ti je že kdaj zgodilo, da si se zjokala sredi treninga? Evo meni se je to zgodilo prvič. Bom šla kar po vrsti, da si boš lažje predstavljala kaj konkretno se je zgodilo oziroma dogajalo danes zjutraj ob 5.30 uri.

zmerno_hujsanje

Malo slabše prespana noč, ker ima najmlajši zabasan nosek in še kašelj ga matra, ampak ko budilka zvoni vstanem. Cela ‘zalepljena’ se odvlečen do kopalnice in se oblečem v oblačila pripravljena za trening. Nato sledi kuhinja in prvi obrok pred treningom. To je bila danes šalca kakva, nekaj hidratov in nekaj beljakovin, da ne uničujem mišic, kot seem že enkrat povedal, da mi osebna trenerka teži, da naj ne treniram na prazen želodec. Potem prižgem računalnik, da odprem program treninga in vpišem današnji datum ter si pogledam kaj me čaka. Nato pa samo še športno uro gor, pašček okoli prsi sem že v kopalnici zapela, vtaknem moje nove bluetooth slušalke v ušesa in na telefonu pripravim remix pripravljen samo za trenirat. Ekola in začnem s treningom. Najprej ogrevanje in nato prva vaja, potem druga in vse lepo do zadnje desete in vse je ok. Lepo zadihana, pulz ravno v pravi višini za optimalno kurjenje maščob. In potem druga runda, še vedno gre vse lepo, le da se mi zdaj že pri kakšni vaji kar konkretno dvigne pulz in zatrese mišica, ampak stisnem do konca. In nato tretja runda. Konkretno vaja, kjer iz visoke drže v preži seskočiš v nizek počep in nato nazaj v prežo. Prvo in drugo rundo sem uspela narediti dvanajst oziroma trinjast ponovitev te vaje, za zadnjo tretjo rundo pa sem si v mislih zadala da bom naredila jih petnajst. In tako predno se sputim na tla diham globoka, ker sem zadihana še od prejšnje vaje, ter si v mislih ponavljam. To ti zmoreš, petnajst ponovitev, to ti zmoreš, ja lahko to narediš. Ti to zmoreš in tako p9onavljam še vsaj trikrat in nato začnem. Od enkrat, brez vmesne par sekundnem pavze, mi jih uspe narediti devet. Nato pa še dve in še dve in še zadnje dve in na koncu padem na kolena in začnem hlipati ter oči se mi zarosijo in solze silijo na plano. Nisem ravno prepričana ali mi je hudo ker se cela tresem ali sem samo presenečena sama nad sabo, da mi jih je res uspelo narediti petnajst ali sem srečna ali kaj naj si mislim. Potečeta mi dve solzi in nato velik globok vdih ter noro širok nasmeh in nato planem v smeh. Ja, srečna sem, da kar sem si zadala da bom naredila, sem tudi naredila. Še kar se tresem, pogledam pulz kako lepo počasi pada iz visokih 95 odstotkov nazaj na nekaj bolj normalnega. Naredim še do konca trening in se sedem na tla in se začnem smejati. V misli se mi je vrnil občutek, občutek zmage. No, še zdaj ko sem tole napisala sem se začela smejati iz samega ponosa, ker sem dosegla nekaj sama zase. Brez, da bi tisti trenutek potrebovala spodbudne besede moje osebne trenerke.

pozitiven_trenig_hujsanja

Je kar izziv, dajati vse od sebe, v primerjava kadar treniram s trenerko. Takrat mi ona pove kaj zmorem in to je po navadi veliko več kot pa sama mislim. Treningi z njo so še bolj intenzivni, ker nimam pojma od kje vzamem moč in naredim toliko kot mi reče. Tako da ja, čist ponosna nase in na moje solze sreče, kajti to je bilo vredno nekam zapisati. Seveda sem takoj po treningu napisala e-mail svoji trenerki, da se ji pohvalim kaj sem zmgola. Kar hitro sem tudi dobila njen odgovor in v njenih besedah sem razbrala, da je tudi ona zelo vesela in se veseli moje uspeha z mano. Velikokrat mi reče, da je vsaka moja zmaga tudi njena. Sicer, da ker zdaj ve kaj zmorem sama, me bo še bolj ‘gnala’ na skupnih treningih.

zmerno_hujsanje

Moje solze sreče danes so definitivno ena izmed prelomnic, ki si jih bom za vedno zapomnila. In že naslednji trening vem, da bom vsaj pri eni vaji naredila to kar sem danes. Dala še več od sebe in dosegla tisto, kar si bom zadala v mislih.


sexy-ritko.jpg

Danes pa sem pomislila, da bi malce napisala o tem, kako sva s trenerko naredili plan glede moje prehrane. Veliko sva se pogovarjali na temo kaj rada jem, kaj imamo načeloma vedno doma oziroma kaj lahko vsak trenutek najdem v hladilniku in skrinji. Ugotovitev je bila naslednja, in sicer kar nekaj različnih polnozrnatih makaronov, kot tudi navadnih – belih-rumenih, ker moja otročka nista ravno najbolj navdušena nad rjavimi makaroni, riž, špageti, kosmiči, različni oreščki; od slanih do neslanih arašidov, indijskih oreščkov kot tudi orehov in lešnikov. Slednji so vedno bili na mizi postreženi, da si lahko čez cel dan oziroma kar smo doma, zobal. Pod pretvezo, da so to zdrave maščobe in da nismo jedli neumnosti, kot so bomboni in čokolada, čips ali karkoli drugega, ki je ponavadi na mizah ves čas postreženo. V hladilniku pa imamo načeloma vedno jajca, mleko, skuto, sadne jogurte, vsežo zelenjavo in kakšen sirček ter v skrinji zmrznjena piščančja prsa in morda ribe. Navada je bila kupovati sproti kar nam je zapasalo, da bi jedli, velikokrat tudi po željah otrok.
No to vse se je moralo spremeniti, če sem hotela zamenjati način življenja oziroma mojega prehranjevanja, da bi lahko dosegala rezultate, ki sem jih želela. Tako sem preuredila omarice in police, kje in kaj imamo sedaj postavljeno, da je čim manj motečih elemntov, ki bi me odnesli iz moje začrtane poti. Ja, je težko. Sploh, ker otroka še vedno jesta vse kar sta do sedaj vanjena jesti. Seveda jima poskušam sedaj ponuditi tudi kakšen obrok, ki spada med bolj zdrave, in včasih pojesta, včasih pa se noro pritožujeta nad tem da je preveč pisanih stvari na krožniku in ne moreta jesti. To se vidi kaj naredi ‘vrtec’, ko nekdo noče česa jesti, ker nekdo drug tega ne je. No pa vseeno kdaj pa kdaj pojesta tudi zelenjavno rižoto in ne zbirata zelenjave na robu krožnika.

osebna-trenerka-hitra-priprava-hrane

Predvsem kar mi je bilo všeč oziroma mi je všeč, in se tudi tega zelo držim, je to da si pripravim več obrokov vnaprej. To pa izgleda tako da je vikend primeren za kuhanje večje količine hrane. Potem pa pridejo prav tudi ‘tupperware’ posodice, katere lepo napolnim z izračunanimi obroki in me lepo počakajo tudi do pet dni v hladlniku. Ponavadi pojem že prej, kot pa v petih dneh, ker toliko spet ne nakuham. Velikokrat se zgodi, da tudi moj mož poje kakšno pripravljeno posodico, ko vidi kaj se notri skriva. Na ta način si brez problema vzamem s seboj v služnbo za jest in se ne sekiram kaj bom pa za malico jedla, ali kam bomo šli v službi na kavo ali poslovno kosilo, kjer nimam pojma kaj bi si naročila, razen mesne solate, da bi bilo v skladu z mojim planom. Zelo težko sem se navadila, da sem na delovno mesto odnesla dve ali tri posodice in tam potem jedla, medtem ko so me drugi gledali. Saj so mi po večini bili ‘fouš’, ker vse kar sem si do sedaj pripravila je bilo vedno zelo lepega izgleda in vedno je dišalo, potem ko sem si pogrela. Marsikdo se poheca, če bo naslednji dan tudi kaj tako dobrega prinesla s seboj in ali bom kdaj pripravila kaj več kot pa samo zase.

po-navodilih-osebne-trenerke-priprava-obrokov

Je pa tudi druga resnica. Velikokrat se zgodi, da jem eno in isto. In to opazijo tudi drugi. Moja osebna trenerka me je tudi na to opozorila, da se zna zgoditi oziroma se skoraj definitivno bo zgodilo. In hvala bogu sem bila na to pripravljena z odgovorm, ki je slednji:’’Ja, jem eno in isto, ker mi je to najboljše! A ti ne bi skos jedel tisto kar imaš rad in v čemer užiaš?’’ a ni to super stavek/vprašanje, s katerim postaviš v zadrego tistega, ki te sprašuje in kaj kmalu te pusti pri miru. No, a ni res, da če si pripraviš hrano na način, da ti je okusna in da še lepo izgleda, da bi jo lahko kar naprej jedel. Ja, je tudi res, da se prej ali slej naješ ene te iste jedi, ampak potem pa zamenjaš s čim drugim, ki je še po godu. Tako sva s trenerko skupaj pripravila kar nekaj, mislim da skoraj deset različnih obrokov, ki so mi všeč in jih potem samo menjam med seboj in jem tisto kar mi tisti trenutek pač paše. Ok, to ni ravno sladoled, ampak ker imam v mislih, da sem iz tedna v teden bližje svojemu cilju, je to definitivno vredno truda. Kakor sem videla pri sestavljanju obrokov, sploh niso toliko drugačni kot pa sem jih prej pripravljala, le količine so se spremenile. Tako ali tako sem in imam rada zelenjavo, piščanca, purana in ribe, kosmiče za zajtrk ali pa umešana jajca. Ja makaroni so se precej omejili in riž tudi, ampak še vedno jih jem. Tako da ni panike ali pa vsaj moj ego se mi nič ne oglaša. Kajti moja osebna trenerka je mnenja, da dokler ne bom na tako nizkem procentu maščobe lahko jem ogljikove hidrate v omejini količini in zato ne bo nič kasneje prišel moj rezultat. In to se tudi vidi. Prejšnjič sem že omenila kakšen rezultat sem dosegla v zadnjih tednih in sem jedla vse prej našteto, le v točno določenih količinah.

jedilnik-za-hujsanje

Popisovanje hrane mi tudi ne dela problema. Aplikacijo sem si kar naložila na telefon, ki ga imam itak skos pri sebi. Velikokrat si tudi kar že vnaprej vpišem kaj in koliko bom pojedla, da sem dnevno v začrtanih mejah. In potem samo sporti pogledam kaj sem si vnesla kot naslednji obrok. Točno sva določili koliko kalorij dnevno naj bi pojedla, koliko je od tega ogljikovih hidratov, koliko beljakovin ter koliko maščob. Pokazala mi je tudi kako se lahko poigravam z količinami posameznega živila , da bom dosegla čim bolj približne številke, ki sva jih določili. Je kar zabavno. Ni tako težko, ko enkrat vidiš da ti je to dejansko v pomoč. Je veliko lažje kot pa na začetku, ker dokler ne vidiš rezultata, ker ti to predstavljale še eno opravilo več, ki ga moraš izvajati, dnevno oziroma večkrat dnevno in ti je samo v napoto. Potem pa to postane igra. Sploh koti trenerka dovoli kakšen obrok, ki ni ravno na dnevnem jedilniku. To mi je tudi zelo všeč. Kajti morda na približno 14 dni si privoščim, bi lahko rekla, en kos kupljene gibanice. Ampak jepogoj da jo vpišem v moj dnevnik in vidim kaj se zgodi z številkami ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob ter sip otemprilagodim ostale obroke glede na ta vnos. In še vedno ostanem znotraj začrtanih meja, le moj ego, moji možgančki so potešeni, da sem lahko pojedla tudi nekaj kar ni ravno najboljše zame oziroma za dosego mojega rezultata. To pa po drugi strani, pravi trenerka, predstavlja tudi na nek način kako bom potem ko dosežem cilj lahko živela naprej. Saj ni moj končni cilj priti do željene postave in do konca življenja gledati na vsak grižljaj in pisati v telefon kaj in koliko pojem. Gre se bolj za to, da sedaj moram to bolj kontrolirati, potem pa bom že znala sama oceniti kaj in koliko pojesti, da bom lahko vzdrževala postavo, ki si jo bom trdo pridelala, bi lahko rekla. Všeč mi je način, ko reče, da bo moje življenja potem izgledalo drugače, bolj zdravo in brez sekiranja. Pregreha ali dve nista konec sveta, le kaj naredimo potem je tisto kar šteje.


vaje-za-vec-energije.jpg

Nova športna oblačila so moj motivator, da lažje vztrajam. Pa se vseeno dostikrat pogovarjam s trenerko, ali so res nujno potrebna. Kot že veste sem že nekaj časa nazaj imela približno iste kilogram kot jih imam sedaj. Zakaj za vraga rabim zdaj druga oblačila? En izmed zanimivih odgovorov, ki pa verjamem da je eden in edini možen, je ta da je v starih oblačilih stara energija, ki pa ni dovolj, da bi me motivirala ta trenutek. S časom se tudi sami spremenimo, razširimo si obzorja razmišljanja in stvari, ki so stare so izstrošene, čeprav so še vedno cele in lepe in lepih barv in enkrat so nam morale biti všeč, da smo jih kupili.

pajkice-za-trening

Tako da sedaj sem ponosna lastnica novih dvojih pajkic, trenerke na patent (katerega modela nikoli do sedaj nisem bila ‘’fan’’) in dvojih kratkih hlač, ki bodo šle z menoj na morje z mojimi ‘novimi’ nogami in še enih tričetrt hlač/trenerke/pajkic na patent. Aja pa seveda treh novih športnih majčk, ki se mi lepo prilegajo na mojo novo nastajajoča se postavo. Nič me ne tišči, nič me ne veže in vse lepo stoji. Tako, da ko se pogledam v ogledalo v teh novih oblačilih vidim lepo in postavno mlado mamico, ki je pridna in pridno upošteva napotke svoje osebne trenerke glede prehrane in treninga ter se njeno telo spreminja v nekaj meni všečnega.

vec-energije

Ste se kdaj vprašale ali je pomembno kaj si bodo drugi mislili kako izgledam ali se samo primerjam z nekom drugim, o katerem itak nimam pojma kdo, kaj in zakaj je tak kot je ali vse to počnete zaradi sebe. Zase lahko rečem, da sem skozi leta opazila razliko. Kot mlada najstnica sem se seveda primerjala z ostalimi sošolkami in slikami iz katalogov in ja je bilo pomembno kaj si druge punce mislijo o omeni, o tem kako izgledam, ter seveda posledično kakšnemu oziroma kateregmu fantu bom bila všeč. Priznam, da ko sem prvič shujšala mi je samozavest skočila nad oblake, takrat sem tudi pustila takratnega fanta in spoznala enga ‘ful’ postavnega, za katerega sem mislila da ni šans da me bo sploh pogledal. No ja tut ta se ni dolg obdržal..hihi..no v glavnem, ko mi je samozavest skočila nad oblake oziroma kot pogovorno rada rečem ‘čez plafon’ sem zamenjala tudi skoraj vso garderobo. In ta mi je dala moči in vztrajnosti, da sem se potem kolikor toliko zadrževala pregreh. No potem ko sem spet bila pred tem da sem ‘morala’ shujšati, lepše napisano želela spet biti postavna, spet sem dobila nove športne copate, pa nove majčke za trenirat. In tako če pogledam nazaj, so me nove stvari načeloma spremljale na vsakem ‘potovanju’ do moje željene postave. No, in tako je tudi sedaj.

napeto-ritko

Saj se zavedam, da niso oblačila tista, ki me brcajo v rit za vsak trening in tlačijo v usta ‘pravo/zdravo’ hrano, ampak je tisti občutek, da mi dajajo moč, da jaz to vse zmorem. Da ko jih oblečem vidim moje telo v drugi luči. Da sem tudi jaz tista, ki dosega rezultate, vidne rezultate. V veliko podporu na tem področju je moje osebna trenerka. Noro na koliko različnih načinov mi je že predstavila procesa hujšanja in vztrajanja. Za vsako še tako neumno vprašanje ima odgovor kaj in zakaj je temu tako.

trenerka-za-fitnes

Tko da, če mi pomaga v omari kakšno novo oblačilo da ostajam na svoji začrtani poti, potem je bil to vreden nakup, upravičen nakup. Sicer pa, a nismo ženske dost po kopitu, da nikol nimamo dovolj
za obleč. Omare polne oblačil, obleči pa nimo nič pametnega.


trenerka-za-trening.jpg

Kot sem ze prejšnjič povedala sem mamica dveh malih sončkov, katerima se posvetim včasih tudi več kot 100%; oziroma si vzameta moje nergije kolikor jima jo dovolim, čeprav ne zelim. In to pomeni, da sem na koncu dneva zelo utrujena, pa nimam kaj pokazati, da sem počela ali naredila. Le veliko sem se igrala z otrokoma. Pa bi marsikdo lahko rekel, sej to ni tako tezko. Ne ni, le ne smeš dovoliti da ti popijejo vso energijo, ki jo imaš. To pa je sploh tezko, če jim dovoliš, čeprav nehote, da si jo vzamejo kolikor si jo pač zelijo. Tako, to povedano me boste zdaj morda lazje razumeli kako funkcioniram glede treningov.

intenziven-trening

Ne, ni mi tezko se spravit trenirat ali pa trening na splošno, če je to v okviru kot sem si ga začrtala na začetku tedna oziroma kot ga ima splaniranega s trenerko. Moj plan je sledeč; ponedeljek, sreda in petek trening z utezmi, torek in četrtek pa cardio. Naj bolj mi ustrezajo trening zjutraj. Se pravi vstanem okoli 6ure zjutraj, pripravim in odpeljem otroka v vrtec in nato sledi trening. Potem sluzba, nato popoldan po tretji uri po otroka v vrtec, malo igre zunaj, sprehod ali če grdo vreme notri ali kakšen obisk do babic in nato večerja ter priprava otrok na spanje okoli sedme zvečer in potem seveda še, ker sem ju razvadila, še sedenje poleg postelje dokler ne zaspita in nato se lahko šele sama zrihtam za spat okoli 9 ure zvečer. Če seveda ne zaspim kar na stolu. To je en tak perfekten dan. Ko pa se zgodijo spremembe kot so recimo kakšni prazniki, izleti ali bolezen mojih otročičkov, pa je moram moj plan prilagoditi. Ena variata, ki mi še nekako znese jo izpeljati brez večje muke, če je recimo ko/če je najmlajši doma, da naredim trening v času ko gre počivat; to je nekje sredi dneva. Imam ravno dovolj časa da odtreniram, se stuširam in potem pripravim obrok zase in potem še za ostale člane moje druzinice. V primeru, ko pa gremo kam, in to da se moramo na pot podati ze zjutraj, se pravi ni časa za jutranji trening, je pa plan da naredim trening ko pridemo nazaj domov. To pa se nikoli ne ve kdaj bo to. To pa mi povzroča ‘’probleme’’. Oziroma lahko rečem, da je to pa kar izziv zame, da imam pozno popoldan oziroma zvečer še toliko energije, da naredim trening. Kako pa ga bom naredila pa je drugo vprašanje. Ampak sem toliko trmasta, da se bom gnala do točke, da bom sama sebe dojemala da sem dala vse od sebe oziroma, da kot pravi moja trenerka, da sem naredila več oziroma boljše kot pa prejšnji trening…je treba napredovat iz treninga v trening, če ne ne moremo pričakovati, da se bo telo odzvalo na način kot bi mi radi. Telo se hitro navadi in vedno išče bliznjice kako bi trening naredilo čim lazje.

shujsam-v-treh-tednih

Tako, da moje rešitev v takem primeru je, da se ze vnaprej dogovorim z mozem, da takoj ko pridemo domov on prevzame večerno nalogo kar se otrok tiče in on poskrbi da sta sita in čista v postelji, jaz pa se posvetim treningu. Noro tezko se spravim narediti trening zvečer. Imam občutek, da sem energijo porabila ze čez dan. Zato mi pomaga tudi zelo glasna muzika, da je čim manj motečih elementov. Amapk kar pa je najboljše; občutek po končanem večernem treningu. Tisto veselo utrujeno stanje, ki ga tezko opišem. Sem vesela in ponosna da sem naredila trening, čeprav sem se z muko spravila v športne copate in oblačila. Ko pa je vsak teden viden tudi rezultat, potem pa si sploh skoraj dobesedno potrepljam na rame, da sem naredila tudi tist trening, ki mi ni najbolj dišal. Moja osebna trenerka seveda sleherno sledi vsemu kar počnem, kaj jem, mojim treningom in ker se seveda tudi pogovarjave kaj vse se dogaja v moji glavi, v mojem vsakdanu, seveda ve tudi za vse tiste dneve ko sem imela izziv narediti trening. In ko mi ona reče, da se ravno v takih primerih pokaze kdo si resnično zeli rezultatov in kdo si jih sploh zasluzi, potem kar zrastem za par centimetrov…tako metaforično povedano.

hitro-hujsanje-pred-poletjem

Veliko mi pomeni, če me trenerka pohvali in tudi ko vidim kako je vesela za moj rezultat sem še toliko bolj pridna in resnično vlozim veliko energije, da sledim vsem njenim napotkom in nasvetom.


30-kil-manj.jpg

Pozdravljeni! Sem mlada mamica dveh luštnih predšolskih otročkov. Ze od kar se spomnim me ‘’preveč’’ kilogramov spremlja iz otroških let. Ko sem bila najstnica, mladih rosnih 18 let in takrat v prvi ‘resni’ zvezi, so me besede kot so ‘moj buhteljček’, ‘bunkica’ in podobne začele resno motiti in se poigravati na zelo neprijazen način z mojo samozavestjo. Zato sem se čez poletje, ko sem imela časa več kot dovolj, ker ni bilo šole, podala na pot hujšanja. Izbrala sem si metodo hujšanja, za katero sem po kmečki logiki mislila da bo najboljša in najhitrejša. ‘’Manj jej in več migaj!’’ Tako sem vsak dan pojedla eno malo skodelico solate ter prekolesarila cca 20km, naredila nekaj čez 100 trebušnjakov in mogoče kakšen počep ter skleco. In waula…po dveh mesecih sem prišla iz okroglih 84kg na 56kg. Če pa to ni hud rezultat, pa nej me kokla zdej brcne. V pičlih dveh mesecih sem se dobesedno posušila. To je bilo skoraj -30kg. Bila sem  sicer bleda kot stena, a še vedno zelo ponosna na to kar sem dosegla. Noro se mi je zdelo, ko sem prišla nazaj v šolo, da so me vsi občudovali in hvalili. ‘’Juhuhu!’’ sem si takrat mislila. Potem pa je začelo primajkovati energije v šoli za učenje in morala sem začeti več jesti. In posledično tudi manj migati. Tako sem spet pridobila nekaj kilogramčkov nazaj. Mislim, da sem se potem vrtela nekje med 65kg in 70kg. Nisem si bila všeč in zato sem izbrala drugo pot, da spet pridem na tisto suhljato postavo. In tudi sem. Spet sem zelo zelo malo pojedla, tokrat dve solatki in kakšen kos kruha ter mesa poleg. In seveda, ker sem vedela da moram, če hočem kolikor toliko izgledati, narediti kakšen počep, izpadni korak, skleco ter trebušnjak sem to tudi storila. Skoraj vsak dan. In evo mene spet v hlačah številka 36 do 38 in majčke velikosti S. Da ne govorim, da energije nisem imela nobene. Nekje vmes sem zamenjala partnerja, tokrat sem bila ze na fakulteti, kjer pa sem se spoznala z aerobiko in fitnesom. Dva načina kako lahko pomigam in se podruzim s sošolkami. Pa tudi malo več sem začela jesti, ker učenje na fakulteti ni bila mala malca. Ker sem zelela imeti dobre ocene, sem nekako nehala se sekirati kako izlgedam in sem raje pojedla kaj več, da sem imela dovolj energije za aktivno učenje in poslušanje predavanj. Se pravi v letih od 21 do 25 sem nekako imela neko povprečno postavo, za zensko veliko 170cm. Kilogrami so se potem nekako skos vrtili okoli 65kg. Potem pa je nastopila sluzba. In ker sem se pa ze takrat toliko podučila, da če zelim dobro izlgedati, bom morala najti neko pametno razmerje med hrano, gibanjem in sluzbo. Takrat sem prvič najela osebnega trenerja, s katerim sem imela fantasticen rezultat. Iz povprečne postave pri 65kg, sem samo v nekaj mesecih prišla na lepih 60kg in vse je stalo na svojem mestu. Nič se ni tresno ali viselo kje čez. Noro dobro sem se počutila. In tako nekaj let kasneje, ko sem zadrzevala to postavo pa je prišel tudi nov partner, sedanji mozicek in tako sem pri svojih 28letih zanosila in rodila mojega prvorojenčka. Hmmm nosečniški trebušček je moral čimhitreje izginiti, ker to enostavno nisem bila jaz. Kdo je to spet ena bajsika v ogledalu. Nobeno oblačilo ni stalo na meni kot bi moralo. In tako sem 4 mesece po porodu spet najela osebnega trenerja oziroma tokrat osebno trenerko in z njo dosegla postavo o kateri sem mislila da lahko samo sanjam. Pri 59kg sem imela lepo viden ‘sixpack’, ritka napeta, lepe dolge noge; z bedri nisem nič drgnila in lahko sem nosila ekstremno kratke kilklice – miniče. To je bilo obdobje, ki če bi ga lahko priklicala nazaj oziroma ga kdaj spet dosegla bi bilo noro. Čeprav, če se prav spomnim, tisti trenutek sem zelela še več, še boljši rezultat. Nisem bila še popolnoma zadovoljna s postavo. Danes pa samo rečem, kaj bi dla da sem spet tam. Ampak moram pa povedati, da sem imela energije dovolj le za prekleto naporne treninge, pripravo hrane in veliko pomoči potrebne pri vzgoji otročka. Še dobro za mojega mozicka. Potem sem kolikor toliko vzdrzevala lepo postavo pri 62kg, dokler nisem spet zanosila. A na zalost tudi zelo kmalu splavila. Spraševala sem se ali sem preveč trenirala, premalo jedla oziroma iskala sem razloge v sebi zakaj se mi je to zgodilo. Z veliko psihološke podpore mojega moza sem prešla to obdobje in tudi spet zelo hitro zanosila. Potem pa sem se moralo zelo čuvati; po navodili mojega ginekologa, da se mi pslav ne bi ponovil. In tako so se mi kilogramčki pridno nabirali. Kljub temu, da sem imela nosečniško sladkorno, zaradi katere sem morala zelo paziti kaj in koliko pojem, sem si v drugi/tretji nosečnosti nabrala kar lepo zalogo novih nadleznih kilogramov. Spet sem bila tam okoli 80kg. V prvem letu po drugem porodu sem se uspela znebiti 6kg. Leto in 4 mesece po porodu pa sem si rekla, da zdaj je pa dovolj. Lansko morje je bilo lepo ampak leetos pa ne bom šla taka na morje. Zato sem začela upoštevati napotke trenerke. Piši kaj poješ, koliko poješ in začni počasi trenirati. Najprej pojdi le na tekalno stezo hoditi, nato malo dvigni naklon, potem dodaj še nekaj osnovnih vaj in počasi boš začela s celotnimi trening, ko si jih ze vajena oziroma jih ze poznaš.

kdaj-bom-spet-suha

In res je. Spet sem začela uporabljati myfitnesspall za popisovanje hrane in tako sem kaj hitro ugotovila, po treh tednih, da moje telo porabi nekje 2200kcal za vzdrzevanje trenutne teze. Nato pa sva s trenerko naredili nov plan. Kaj, kako in koliko bom trenirala ter najpomembnejše kaj inkoliko bom pojedla. Določila mi je 1600kcal dnevnega vnosa hrane ter tri treninge z utezmi in dva cardio treninga na teden. In spet nor rezultat. Če se ne bi tehtala in merila, ne bi verjela kaj vidim v ogledalu. Sej vemo vse, da se same sebe vidimo drugače kot pa dejansko izgledmo. V zadnjih treh tednih sem lazja za skoraj 3kg in ozja, samo v pasu, za 5cm ter povsod drugje po nekaj centimetrov. Spet noro ponosna na svoj rezultat. In ja mogoče izgleda, kot da se še vedno kot najstnica obremenjujem s svojo postavo. Ne bi ravno temu rekla obremenjevanje, kot pa to da se enostavno počutim bolje s postavo, ki jo bom imela čez nekaj tednov, kot pa s postavo, pri kateri nimam pojma kaj in kako bi se oblekla, da bi zgledalo okusno, kaj šele moderno. Morem povedat, da nisem ravno ekspert kar se tiče zadnje mode. Ampak nošenje večjih, L ali več, mi ni ravno po godu. Zato sem zelo vesela, ker se ze sedaj spravim kakšno M številko. No naj povem, da sem sedaj na 68kg in moj cilj je pridi do poletja na 63kg.

rada-bi-bila-kot-prej

Glede na vse prej napisano, sem kar nekaj let posvetila svoji postavi oziroma svoje dobremu počutju in se ob tem kar nekaj stvari naučila.

Zlate besede moje trenerke: ‘’Če zeliš konkreten rezultat, to ne bo šlo brez pisanja hrane in treningov ter vztrajnosti in potrpezljivosti!’’ Tega se drzim kot pribito. In tako bom letos na morju s ponosom in iskricah v očeh nosila vsa oblačila, ki so lani ostala doma v omari. In še nekaj sem prepričana. Letos bom dosegla rezulata, ki sem ga ze imela. In konec leta vem da bom imela postavo, ki jo bom z lahkoto vzdrzevala, imela dovolj energije za moja dva zlata mala sončka in moza. Tako, da lahko povzamem oziroma odgovorim na zgoraj postavljeno vprašanje, ali bom spet kdaj taka. JA BOM! In to še letos. Ampak na bistveno bolj zdrav, ‘’nezen’’ način. Ne tako ekstremično dosezen kot je bil prejšnjič( nekaj let nazaj).

rabim-trenerko



 

Ne glede na to, ali želite s pomočjo teka izgubiti kak kilogram ali zgolj priti v formo in si nabrati nekaj mišic, je sestavni del dobrega tekaškega načrta tudi pravilna prehrana. Toda ne mislite, da to pomeni le pravilen obrok pred in po teku oz katerikoli vadbi.

osebna trenerka kaj naj jem

 

Naše telo potrebuje hrano ves čas in le če mu bomo konstantno dovajali vse potrebne hranilne snovi, ga bomo uspešno preskrbeli z vsem kar potrebuje. Če boste imeli to vedno v mislih, pa boste s smernicami za prehranjevanje pred in po vadbi dali piko na i zdravemu življenjskemu slogu in optimalnemu treningu.

 

Pred treningom malo in sladko

Če ogljikovih hidratov niste zaužili že nekaj ur, naj zato obrok pred treningom vsebuje tudi več enostavnih OH (bolj zrela banana, breskev, marelica, ipd.). V vsakem primeru posezite po hrani, ki se lažje prebavlja, kamor sodijo predvsem živila z manjšo vsebnostjo maščobe in vlaknin, neposredno pred treningom pa lahko poseže predvsem po OH z relativno visokim glikemičnim indeksom, ki se bodo prej absorbirali in bodo na voljo za uporabo. Toda nikar ne pretiravajte s sladkorjem, sicer bo dvigu energije vsaj začasno vsekakor sledil njen hiter padec.

 

Štiri ure ali pol ure?

Količina in sestava hrane pred treningom ter koliko časa pred tekom naj bo zadnji obrok je precej odvisno od posameznika. Nekateri lahko trenirajo brez problema s skoraj polnim želodcem, nekateri pa tudi 2-4h pred treningom ne smejo ničesar več pojesti. Kot osebna trenerka vsakemu svetujem naj sam preizkusi, kaj mu ustreza. Sama priporočam manjši obrok nekje med 30-60 min pred treningom, tako ne boste imeli občutka polnega želodca, pa tudi vsaj en del hrane, se bo že prebavil in začel dovajati energijo. Po obilnem obroku pa velja s treningom počakati vsaj 90-120min ali še dlje.

 

Konec treninga, lačno telo

Takoj po končanem treningu je v prvih 15-30 minutah zaradi boljše regeneracije oziroma okrevanja po mojem mnenju zelo smiselno zaužiti nekaj sladkega, vendar ne mastnega, če je le mogoče v kombinaciji z beljakovinami. Če kdaj, potem je sedaj čas za proteinski napitek v kombinaciji s sokom. Vir sladkorja naj bo čimbolj enostaven. Namesto soka lahko skupaj s sirotkinimi beljakovinami zmešate tudi OH pripravek iz čimbolj enostavnih sladkorjev. V tem obroku naj bo čim manj maščobe, saj bo ta le upočasnila absorbcijo hranil. Dodajte jo raje več v naslednji obrok.

 

Za tek zjutraj telo nahranite že zvečer

Tekačem, ki tečejo takoj zjutraj in si časovno ne morejo privoščiti obroka pred treningom, kot trenerka svetujem, da posežejo pred spanjem po jogurtu, kosmičih in sadju(obrok bogat z OH). Tako boste zagotovo poskrbeli za več energije (glikogena) med jutranjim treningom.

 

Voda in počitek sta obvezna!

Optimalna hidriranost je enako pomembna kot hrana. Med posameznimi treningi si privoščite tudi dovolj počitka in spanja, saj le ta igrata enako pomembno vlogo pri napredku.


Sabrina-prej-potem-rezultat.jpg

”Razmišljam, kako bi začela te vrstice. Mogoče malo drugače. Hujšanje je kot seks. Torej – TABU tema. Vsaj meni se zdi. O tem se ne pogovarja, ampak zgolj pametuje. To je tema, ki se jo izogiba ( skoraj) vsaka ženska. In po drugi strani je to področje, o katerem čisto vsi vse vemo. Smo kot knjiga, ki še sicer ni izdana. Poznamo vse diete, kaj deluje in kaj ne, da ”bog-ne-daj” jesti po 18.uri zvečer, da je prava pot tista, ki ti da rezultate že v enem mesecu ali kar enem tednu, da se je najboljše izogibati hrani v fizični obliki in raje posegati po kemijskih praških in kapsulah… Pa se kdaj vprašate, zakaj je na svetu toliko diabetesa in slabega počutja, če pa to vse deluje?! Torej… Še vedno menite, da veste vse? 😉

Sabrina2013

Priznam, da sem tudi sama bila ena izmed te množice ljudi. Ampak mene niso najbolj motili tisti odvečni ”šlaufki”. Mene je motilo to, da sem bila izjemno nesrečna… Slabo sem se počutila, zase nisem več našla prave energije – ki sem jo, roko na srce, potrebovala za svoj izjemno natrpan urnik, ki je zajemal in še vedno zajema celega človeka. Zdravje sem imela čisto sesuto, od prebave in imunskega sistema, do še drugih zdravstvenih področjih. Takrat sem si priznala, da enostavno ne znam tega sama. Da potrebujem nekoga, ki mi osvetli um in mi dopove tisto, kar danes čisto zares živim. Življenje mi je na pot pripeljalo Barbaro. Žensko, ki je nikoli nisem dojemala zgolj kot trenerko. To je preveč ozko. Ona je bila v prvi vrsti moja rama, moja zvezda vodnica, moja ”brca v rit” in moj največji kritik. Skratka – coach! 😉  Brez nje mi nikoli ne bi uspelo, v to sem trdno prepričana. Ker sem že po naravi izjemno vedoželjna, sem od nje črpala znanje, kot da pišem diplomo 😉 Predvsem pa sem v najinem skupnem času spoznala tudi vse drugo, kar si zares nikoli nisem mislila, da mi bo prinesla ta pot. V sebi sem odkrila moč, ki mi je vedno znova dajala zagon, da sem vsak dan vstajala ob 4h zjutraj in trenirala pred šolo, si pripravljala obroke, mislila pozitivno in se NE predala, ko rezultat ni bil takšen, kot sem si ga kdaj želela in ga pričakovala ob svojem trudu. Zaradi tega sem resnično spoznala, da takšna izguba teže ni samo cilj, ampak pot. Na njej sem spoznala sebe. In verjemite mi, da mi to veliko, veliko več pomeni, kot pa tisti kilogrami… Spoznala sem, da se je čisto vsak na telesu nabral z namenom. Za vsakim je stala zgodba, mogoče opazka ali beseda, posmehljiv pogled, občutek nizke samopodobe ali prevelike kritičnosti do same sebe. In prepričana sem, da je TO tisto, zaradi česar na tej poti veliko ljudi obupa. Ker na to niso pripravljeni. Ker moraš najprej odvreči kilograme v sebi, da ti potem začnejo izginjati tudi v vizualnosti. To vam lahko zatrdim. Ker tudi sama nisem bila pripravljena na takšno delo sama s sabo. In  takrat se tudi rezultat ni premaknil. Pa četudi sem jedla, trenirala, spala, se smejala 😉 Premaknil se je šele, ko sem si dovolila premakniti samo sebe v glavi, svojem umu, v svojih mislih.

Za zdrav življenjski slog in športanje se niti ne trudim več tako zelo ( no ja, včasih se tudi sama seme malce zbrcam v rit :D)… Ker vse to resnično  živim! Ampak to ne pomeni, da je tako lahko! ;))) Trudim se dalje, ker imam še vedno v mislih rezultat, za katerega vem, da ga bom dosegla. Za vsako stvar, ki ti da zavidljiv rezultat – je potrebno tudi zavidljivo veliko truda. To je  vredno vedeti…

Sabrina2015

Lahko bi še pisala in pisala, pa ne bi mogla zaključiti… To pove, da je ta pot resnično zahtevna, a vredna.

Hvala, hvala Barbari, ki mi je nastavila luč na to pot. Nekaj časa je trajalo, da sva postavili ”štango”, nato stekleno kupolo, v njej pa žarnico. Ko mi je že lepo gorela, je prišlo neurje in jo razbilo… A nisem obupala – znova sem jo prižgala. Pa je zopet prišla še večja ujma in jo kar celo zvila. Pa nisem obupala… Spet drugič jo je kar utrgalo iz zemlje.

Ampak jaz… Zopet sem jo začela postavljati.

Danes  svetloba v žarnici ne ugasne več. Pride dan, ko malo zmanjka električnega toka ;))) A ugasne ne, tudi zvije se ne. To, da sem do danes izgubila 20kg, jo drži pokonci. Predvsem pa jo drži pokonci moja zgodba.

Sabrina2013_2015

Bi sedaj, ob koncu teh vrstic, res radi izvedeli čudežni recept 😛 ?

CENITE SE!

 

Sabrina2015_1



Vpišite se v različne

Na voljo imamo poplavo različnih skupinskih kot tudi individualni vadb. Če bi želeli poskusiti kaj novega ali se morda takšnega načina športnega udejstvovanja lotevate prvič, je lahko izbira v pestri ponudbi načinov vadbe zelo težka naloga.

Katero vadbo izbrati

Ena vrsta vadbe ni dovolj

Vsaka vadba drugače vpliva na telo in krepi različne sposobnosti telesa. Naprimer s tekom in nekaterimi oblikami ˝aerobike˝pridobimo na kondiciji, z vajami z utežmi na moči, itd., zato je nerealno pričakovati, da bomo zgolj z eno vadbo zadovoljili vse potrebe telesa .Kot trenerka vedno tudi sama poskrbim za čim bolj raznoliko vadbo. Če obiskujete fitnes klub, se odločite za karto, ki vam omogoča udeležbo na različnih vadbah. Če niste zavezani klubu, imate popolnoma proste roke. Doma lahko poskrbite za raznoliko razgibavanje s  tekom, kolesarjenjem, hojo, plavanjem in še kakšno vadbo po izbiri. Tako boste tudi preprečili, da šport postane rutina in se začnete dolgočasiti.

Stopnjujte in preizkušajte

Vsako ukvarjanje s športom je treba stopnjevati, začeti previdno in napredovati postopoma vedno poudarjam. Začnite postopoma in opazujte, kako se odziva vaše telo. Če ste med poletjem lenarili, ne začenjajte z visokointenzivno ali naprednejšo verzijo vadbe, saj bo tako več škode kot koristi. Vedno poslušajte svoje telo in le temu prilagajajte stopnjo aktivnosti.

Vztrajajte!

Brez vztrajnosti ne bo učinka. ˝Ne obupaj prehitro in ne pričakuj rezultatov takoj!˝ poudarim vsakemu, ki trenira z menoj. Pri športni aktivnosti je treba vztrajati vsaj tri mesece, da se začnejo kazati vidnejši rezultati. Če boste začeli ta trenutek, lahko torej pričakujete, da boste sadove redne vadbe želi v času takoj po novem letu.

Ne pozabite na prehrano

Ne samo kot osebna trenerka vedno in povsod povdarjam in se ponavljam, da brez pravilne prehrane je lahko ves trud zaman. Res je, da boste z ukvarjanjem s športom porabili več kalorij in pridobili mišice, a če boste ob tem metali vase prazne kalorije in nezdravo hrano, rezultati ne bodo takšni, kot bi si jih želeli.