moto_osebna_trenerka.jpg

Se še komu zdi, da bolj ko se približuje svojemu cilju, težje postaja? Ali pa sem jaz samo danes zaspana ali pa se malo samosabotiram, ker nisem vstala ob petih, ko sem se zbudila. Hmmm, še zdaj se sprašujem zakaj nisem vstala in naredila treninga, ker bi ga lahko. Mogče zato, ker mi je moja osebna trenerka včeraj zvečer poudarila, če bo trenirala na prazen želodec bom samo skurila mišice. No tega pa nočem. In tudi ne bom naredila. Zato sem naslednji dve uri nekako poležavala v pojstli, čeprav ko je pisakala budilka se mi pa ni dalo vstat. No ja potem sem seveda na hitro mularijo spokala v vrtec in skočila še v trgovino po nekaj mesa, ki je ravno v akciji predno sem se vrnila domov; danes imam še dopust. No zastavljeno sem imela, da bom trening naredila, ko pridem domov. Ko pa sem potem vse pospravila kar sem prinesla iz trgovine, sem kar naekrat postala noro utrujena in lačna. Pa se začnem spraševati zakaj je temu tako. Sej spet ni minila cela večnost, ampak očitno ravno dovolj, da mi je telo nekaj sporočalo da ne štima. No pa sem pojedal en manjši obrok in seveda trening prestavila na kasneje, pred kosilom. Ker pa mi možgančki ali pa če rečem kar Ego še kar skače po glavi sem poklicala mojo trenerko in se pogovorila o tem z njo. Ugotovili sva, da me resnično lepo ‘pobira’, kar pomeni, da imam zelo lep rezultat in da mi Ego samo nagaja. Konkretno danes se je odločil, da ker nisem naredila treninga sredi noči, mi bo vsako naslednjo uro otežil, da se začnem preoblačit v športna oblačaila in začnem trenirat. Trenerka tudi pravi, da naj se postavim pred ogledalo in se pogovorim kar sama s seboj, kot bi se ona pogovarjala z mano. In to sem tudi storila. Stopila sem pred ogledalo in si rekla: ‘’Pa kaj je? Kaj te muči? Rezultat imaš lep, lepo napreduješ, nič ti ne manjka. Zdaj ta trenutek nehaj iskati razlogov in izgovorov za nazaj, zakaj nekaj nisi naredila, ampak se lepo odloči kdaj bo najbolje če narediš trening in to je to. Zdaj si sita, se pravi da imaš poln želodec hrane, tako da s treningom lahko začneš čez cca dve do dve uri in pol. Do takrat napiši tale prispevek do konca, pripravi si hrano, ki jo boš po treningu jedla in to je to. Potem bo pa itak že čas, da greš v vrtec po otroka.’’

poletje_bo_tu

Ha ha, se je morda še katera našla v tem mojem samogovoru? Še katera morda to počne? Meni to noro dobro deluje. Imam občutek, da se mi kar od nekje nafila baterija, neham se smiliti sama sebi, neham iskati izgovorv in samo to naredim kar sem rekla da bom naredila. Kako smešno delujemo ljudje. Tako težko se začnemo spreminjati in se odločati za spremembe, pa ko enkrat to naredimo, kar nekako naredimo brez da bi preveč razmišljali.

pred_poletjem_se_trudim

Ja, je pa tudi res, je poudarila osebna trenerka, da manjsi ko bom imela odstotek maščobe, bolj se bo moje telo upiralo z vsemi možnimi poizkusi, da bi zadržalo čim več maščobe. Vidik preživetja temu ona pravi. In ja jo razumem in tudi se nič ne sekiram, kajti ko bom prišla do tja vem da mi bo ona stala ob strani in mi pomagala premagati samo sebe. Noro, kako tekmujemo s samim sabo. Kako različne metode delujejo na vsakega posameznika, da se nekam premakne. Na primer moj mož pravi, da se nikoli ne bi mogle pogovarjati v ogledalu na tak način, kot to naredim jaz, in se tudi ne bo pogovorjal. Ampak lahko njemu to govort, ko pa nima odvečnih kilogramov in dobro izgleda in vse kar obleče stoji lepo na njemu. Pa še en razlog je, ker je moški in sploh ni variante da razume kaj se dogojaja v moji glavi. Ker po vrh vsega še sma dostikrat sploh ne znam dati v besede kaj mi gre po glavi, le vem da mi nekaj ne štima, da mi koža ni prav.

moto_osebna_trenerka

Tako, današnji zapis bom zaključila s tem, da vam vsem ženskam polagam na srce, da niste edine, ki imate dvojnice v ogledalih, ki vam nagajajo in vas zadržujejo da bi se premikale v smer ki si jo želite. Lahko poizkusite narediti to kar delam jaz, morda pa bo pomagalo. Vem samo to, da moramo biti sebične in trmaste, da dosežemo in presežemo svoje cilje in rezultate. Bodite nasmejane!


vse_dam_od_sebe_trening.jpg

Intenzivni treningi so mi v izziv. Iz treninga v  trening opazim minimalne razlike v moči in vzdržljivosti. Mislim, da je ena izmed mojih prednosti pred vami ta, da imam zelo visoko toleranco na bolečino ter da lahko treniram v ali pod visokim srčnim utripom. Osebna trenerka mi je moj ošportno uro nastavila tako, da mi je nastavila meje srčnega utripa. Razdelila jih je tri dele, in sicer na 60-70% maksimalnega srčnega utripa, ki je zame 220utripov na minuto, nato na 70-80%, za katerega mi je rekla da naj se poskušam zadrževati čim večji del treninga v teh mejah, ker so optimalne za porabo maščobe in še ne pokurijo toliko mišic, ter na maksimalen del, ki je med 80-90% maksimalnega srčnega utripa. In ja, večino treninga se zadržujem nekje okoli 75-85%, odvisno od vaje. Ponavadi pri poskokih in hoji v izapdnem koraku brez problema pridem tudi čez 90%, ampak to je samo za nekaj trenutkov, potem pa itak pade kar hitro. Veliko poudarka je dala trenerka tudi na dihanje. Opazila sem, da sem do sedaj dihala ravno obratno, kot pa bi morala. Pravi, da je pravilen način tako, da ko se mišica krči, ko nam je težko takrat je treba zrak iztisnit ven iz pljuč, se pravi narediti izdih. Trenerka pravi, da takrat še dodatno pomagamo iztisniti moč, ki se skriva v mišicah. In res, da sem na začetku imela malo težav, predno sem se navadila dihati, ampak sedaj pa mi že gre. In razlika je opazna. Vsaj mislim da je.

hujsam_se_potim

Današnji trening je bil kar naporen. Najmlajši otroček je nekaj zbolel in kiha in kašlja oziroma bolj po domače povedano se davi, ko se želi izkašljati in se je budil ponoči in ko se mi ni dalo več vstajati in hoditi knjemu do posteljice, sem si ga vzela kar k meni v posteljo. To pa vse mamice vesto kako to potem izgledati spat. Vsake toliko časa te zbudi brca v rebra ali pa se vsede in potem kr vrže nate. In vse to pomeni nekvaliteten spanec in kratko noč. Ker pa sem trmasta treninga nisem prestavila na popoldan ali pa zvečer, ampak sem lepo vstala ko je zvonila budilka ob petih zjutraj. Lepo sem se pripravila, čeprav z muko, pojedla obrok za pred treningom, pripravila razpredelnico s treningom in začela. Po dvajsetih minutah treninga je kar teklo iz mene. Po vsaki vaji sem si obraz obrisala v brisačo, ker v naprotnem primeru bi imela tla popolnoma pošpricana. Zadnja vaje je vaja vzdržljivosti, in sicer drža v preži. Da se pohvalim in si dam sama sebi en velik ‘high five’, sem v zadnjih štirih tednih napredovala iz 15 sekund na dve minuti. Sem zelo ponosna na svoj rezultat. In med to vajo, ko sloniš na podlakteh in držiš glavi v isti liniji kot telo, mi je na vsakih toliko sekund pritekla kapljica potu po nosu in na tla. Ker se je v teh dveh minutah nabralo kar nekaj kapljic, ki so kapljale ena na drugo, je na tleh nastala ena prava mala lužica. Ko sem z vajo zaključila sem se zadihana zagledal vanjo. Kot bi se gledala v ogledalo. Svetloba, ki jeprihajala od strani skozi okno je bila ravno prav, da sem v lužici videla svoj odsev. Iz njega sem razbrala tisto, kar mi konstatno ponavlja moja osebna trenerka, in sicer poglej kam si prišla, kaj vse si že dosegla in kaj vse še lahko dosežeš, če se le odločiš, da boš vztrajala.

kapljica_znoja_med_treningom

Ne glede na to, da sem šele po parih minutah dobro prišla do sape in da sem v tem času umirila srčni utrip na nekaj normalnega, sem bila tisti trenutek nabita s toliko pozitivne energije, da bi lahko gore premikala. Vidim, da premalokrat verjamem vase, česa vse sem sposobna, da sem res lahko tudi jaz ena izmed tistih postavnim mamic, katere verjetno vsi občudujejo, kako dobro izgledajo, kako žarijo, ker so zadovoljne v svoji koži.  Prepričana sem, da je to moj tisti pravi cilj in ne same številke na tehtnici in centimetri obsegov. Ampak tisto notranje zadovoljstvo, ko ti je koža prav in ne živih in dihaš za nekoga drugega, kot to rade počnemo mame, ampak da dihaš skupaj z otrokom, s partnerjem. Da šele potem, ko imaš to notranje zadovoljstvo si resnično lahko srečen človek. In jaz se že zdaj veselim tega mojega srečnega človeka, ker sem in bom toliko trmasta in vztrajna, da ga bom dosegla. Da bom vzor mojim otrokom, kaj se da če je volja in česa vse smo sposobni narediti, ko si nečasa tako zelo močno želimo.

vse_dam_od_sebe_trening

Zato se le spravite migati, spremenit svoj življejski urnik in postanite srečne osebe tudi vi, skupaj z vašimi najdražjimi.


trening-v-fitnesu.jpg

Veliko sem prebrala na temo hujšanja; različne diete, sistemi prehranjevanja ali kakorkoli že poimenujete svojo pot do cilja, kar se tiče prehrane.
Skoraj v vsaki reviji ali na spletnih straneh lahko najdem popolnoma nasprotujoče si razlage kaj je dobro, kaj deluje, kaj je najučinkovitejše, kaj je najbolje za zdravje, kaj je najhitreje itd. Vse pa imajo en skupni imenovalec, ki pa je količina hrane. Nenazadnje, da nisem odkrivala tople vode, sem se odločila pristopiti do moje osebne trenerke in njo povprašati kaj bi bilo zame. Odločila sem se tudi, da bom poslušala samo njo in ne bom mešala različnih teorij med seboj. Kajti v preteklosti sem to že počela in prišla nikamor.

osebni-trener-ne-se-matrat-v-fitnesu

Trenerkin nasvet oziroma plan zame je naslednji. Da bom konkretna, trenutno imam 67.7kg pri višini 171cm, sva določila da bom jedla vse, le količine bova omejili. Potemtakem mi je izračunala, po katerikoli formuli že, da je moja trenutno poraba za vzdrževanje trenutne teže 2100kcal. In sedaj, ker sem na misiji hujšanje,mi je določila d bom pojedla 1500kcal. Kar znaša cca 30 odstotkov manj od 2100kcal. To je poimenovala, da je maksimalno kar bova zmanjšali moj vnos hrane, da ne bom kot zombi hodila naokoli. Ker kot vemo vsi je hrana energija, ki nas drži pokonci. Spustila se je še globje v razdeljevanje hrane. Določila mi je konkretno koliko od teh 1500 bo ogljikovih hidratov, koliko beljakovin in koliko maščob. Razmerje med temi nutrienti je 40/40/20. To pomeni, da v celem dnevu pojem 40% ogljikovih hodratov, kar znaša 600 kcal, isto velja za beljakovine in 20% maščob, kar znese 300 kcal. Če te številke spremenim še v grame je to 150 gramov ogljikovih hidratov, ravno toliko beljakovin in 33 gramov maščob.
Teh razmerij se mi ni težko držati; obroki so dokaj veliki, sploh če mi zapaše veliko različne zelenjave potem pojem ogromno. Vmes pa, ko mi zapaše pojem tudi polnozrnate makarone ali pa riž, ali pa kakšen piškot…hihi sem pa tja. Evo če priznam sem od začetka, ki je bil lepih 8 tednov nazaj, pojedla natakno 5 piškotov. Rezulata pa že od prejšnič veste kakšen je. Fantastičen!

hujsam-celo-zivljenje

Poglej zdaj se vadbo. Vsi vemo da naj bi bila vadba del našeg vsakdana, za boljše vsesplošno počutje. No in če hočem izgledat kot sem v preteklosti že izgledala, kar ‘izklesana’ v lepem športnem smislu, potem je to nuja. Ta nuja pa je meni v veselje, ker sem se že kot najstnica zaljubila v fitnes. In vsi do sedaj so poudarjali in še vedno poudarjajo, da bom z fitnesom / vadbo z utežmi pridobila najlepšo postavo. Tukaj mislim, da bo vse stalo na svojem mestu. Da bo ritka dvignjena, ne ploščata, roke lepo izoblikovane, da se lepo vidi napet biceps in triceps, trebušček raven z minimalno vidnimi trebušnimi mišicami oziroma, če sem bolj konktrena glede trebuha, da ko se sklonim naprej mi ne bo nič kože dol viselo. Sem preperičana da vsaka ve o čem govorim ali pa se morda celo najde tu notri. Moja osebna trenerka mi je pripravila trening za doma, ker imam kar nekaj ‘fitnes’ rekvizitov; od uteži, ki jih lahko sama sestavljam, do velike žoge, teklane steze, elastik in še kaj. Prva dva tedna sem delala sicer brez uteži, pa sem imela isto ‘muskel fiber’ kot ga imam danes, ko uprorabljam uteži. Vaje so zelo dinamične, kar mi je všeč. Potem sem naslednje štiri tedne uporabljala že uteži, sicer zelo lahke, tam do 5kg, ker več očitno nisem bila sposobna. Včasih sem imela občutek da mi bodo roke odpadle, pa vse kar sem morala med vajo početi je bilo držati uteži, rok sploh nič premikati. Delala sem vaje za noge, pa so me bolele tako noge kot roke. Danes že uporabim tudi po 10kg in še kakšen gramček čez, odvisno od vaje in se samo smejim, ko semspomnim kako je bilo na začetku. Sedaj kmalu pričakujem novo sestavljen trening, malo spremenjene vaje in kakšna celo zamenjana. Trenerka pravi, in tudi sama sem opazila, da se mišice hitro navadijo na vajo in kljub temu da iz treninga v trening povečujem težo, moramo po štirih tednih zamenjati vajo. Tako sedaj namesto navadnega počepa delam široki počep. Upam, da ste me razumela kaj hočem povedat. Ja, prav ste prebrale, tak ali drugačen počep ni samo počep, ampak se veliko skriva v tem ali so noge skupaj ali v širini bokov ali še malo širše. Resnično čutiš razliko, ko se počasi spuščaš dol in potem ko se je treba dvigniti nazaj. Vedno pa tudi osebna trenerka daje poudarek na pravilni izvedbi vaj. Non stop me opozarja, na to da držim mišice medeničnega dna stisnjene med izvedbo vaje. In ja je očitna razlika, če jih ne stisnem.

zdrava-prehrana

Waula…mislim, da sem vam napisala kar konkreten recept, ki pa seveda ga ne svetujem kar kopirati nase, akjti vsak je drugače, četudi smo pribložno enako veliki in težki. Na srce vam polagam, poslušajte trenerja, ki si ga izberete. Če pa se podajate na pot sami, si pa defitivno preberite kakšno knjigo na temo prehrane, da se naučite osnov in potem še kakšno na temo vadbe, kaj je dobro na začetku in kaj potem kasneje, da boste imeli napredek in boste iz tedna v teden bližje svojemu cilju.
Bodite vztrajni, trmasti in ves čas nasmejani tudi ko vas vse boli od treninga. Na hrano pa glejte kot gorivo, ki vas premika, vam daje možnost razmišljati. Odsvetujem in tudi moja osebna trenerka odsvetuje stradanje in pretirano cardio vadbo, da bi dosegli rezultate. Vedite to; zredili se niste čez noč, zato tudi shujšati ne morete iz danes na jutri.


sexy-ritko.jpg

Danes pa sem pomislila, da bi malce napisala o tem, kako sva s trenerko naredili plan glede moje prehrane. Veliko sva se pogovarjali na temo kaj rada jem, kaj imamo načeloma vedno doma oziroma kaj lahko vsak trenutek najdem v hladilniku in skrinji. Ugotovitev je bila naslednja, in sicer kar nekaj različnih polnozrnatih makaronov, kot tudi navadnih – belih-rumenih, ker moja otročka nista ravno najbolj navdušena nad rjavimi makaroni, riž, špageti, kosmiči, različni oreščki; od slanih do neslanih arašidov, indijskih oreščkov kot tudi orehov in lešnikov. Slednji so vedno bili na mizi postreženi, da si lahko čez cel dan oziroma kar smo doma, zobal. Pod pretvezo, da so to zdrave maščobe in da nismo jedli neumnosti, kot so bomboni in čokolada, čips ali karkoli drugega, ki je ponavadi na mizah ves čas postreženo. V hladilniku pa imamo načeloma vedno jajca, mleko, skuto, sadne jogurte, vsežo zelenjavo in kakšen sirček ter v skrinji zmrznjena piščančja prsa in morda ribe. Navada je bila kupovati sproti kar nam je zapasalo, da bi jedli, velikokrat tudi po željah otrok.
No to vse se je moralo spremeniti, če sem hotela zamenjati način življenja oziroma mojega prehranjevanja, da bi lahko dosegala rezultate, ki sem jih želela. Tako sem preuredila omarice in police, kje in kaj imamo sedaj postavljeno, da je čim manj motečih elemntov, ki bi me odnesli iz moje začrtane poti. Ja, je težko. Sploh, ker otroka še vedno jesta vse kar sta do sedaj vanjena jesti. Seveda jima poskušam sedaj ponuditi tudi kakšen obrok, ki spada med bolj zdrave, in včasih pojesta, včasih pa se noro pritožujeta nad tem da je preveč pisanih stvari na krožniku in ne moreta jesti. To se vidi kaj naredi ‘vrtec’, ko nekdo noče česa jesti, ker nekdo drug tega ne je. No pa vseeno kdaj pa kdaj pojesta tudi zelenjavno rižoto in ne zbirata zelenjave na robu krožnika.

osebna-trenerka-hitra-priprava-hrane

Predvsem kar mi je bilo všeč oziroma mi je všeč, in se tudi tega zelo držim, je to da si pripravim več obrokov vnaprej. To pa izgleda tako da je vikend primeren za kuhanje večje količine hrane. Potem pa pridejo prav tudi ‘tupperware’ posodice, katere lepo napolnim z izračunanimi obroki in me lepo počakajo tudi do pet dni v hladlniku. Ponavadi pojem že prej, kot pa v petih dneh, ker toliko spet ne nakuham. Velikokrat se zgodi, da tudi moj mož poje kakšno pripravljeno posodico, ko vidi kaj se notri skriva. Na ta način si brez problema vzamem s seboj v služnbo za jest in se ne sekiram kaj bom pa za malico jedla, ali kam bomo šli v službi na kavo ali poslovno kosilo, kjer nimam pojma kaj bi si naročila, razen mesne solate, da bi bilo v skladu z mojim planom. Zelo težko sem se navadila, da sem na delovno mesto odnesla dve ali tri posodice in tam potem jedla, medtem ko so me drugi gledali. Saj so mi po večini bili ‘fouš’, ker vse kar sem si do sedaj pripravila je bilo vedno zelo lepega izgleda in vedno je dišalo, potem ko sem si pogrela. Marsikdo se poheca, če bo naslednji dan tudi kaj tako dobrega prinesla s seboj in ali bom kdaj pripravila kaj več kot pa samo zase.

po-navodilih-osebne-trenerke-priprava-obrokov

Je pa tudi druga resnica. Velikokrat se zgodi, da jem eno in isto. In to opazijo tudi drugi. Moja osebna trenerka me je tudi na to opozorila, da se zna zgoditi oziroma se skoraj definitivno bo zgodilo. In hvala bogu sem bila na to pripravljena z odgovorm, ki je slednji:’’Ja, jem eno in isto, ker mi je to najboljše! A ti ne bi skos jedel tisto kar imaš rad in v čemer užiaš?’’ a ni to super stavek/vprašanje, s katerim postaviš v zadrego tistega, ki te sprašuje in kaj kmalu te pusti pri miru. No, a ni res, da če si pripraviš hrano na način, da ti je okusna in da še lepo izgleda, da bi jo lahko kar naprej jedel. Ja, je tudi res, da se prej ali slej naješ ene te iste jedi, ampak potem pa zamenjaš s čim drugim, ki je še po godu. Tako sva s trenerko skupaj pripravila kar nekaj, mislim da skoraj deset različnih obrokov, ki so mi všeč in jih potem samo menjam med seboj in jem tisto kar mi tisti trenutek pač paše. Ok, to ni ravno sladoled, ampak ker imam v mislih, da sem iz tedna v teden bližje svojemu cilju, je to definitivno vredno truda. Kakor sem videla pri sestavljanju obrokov, sploh niso toliko drugačni kot pa sem jih prej pripravljala, le količine so se spremenile. Tako ali tako sem in imam rada zelenjavo, piščanca, purana in ribe, kosmiče za zajtrk ali pa umešana jajca. Ja makaroni so se precej omejili in riž tudi, ampak še vedno jih jem. Tako da ni panike ali pa vsaj moj ego se mi nič ne oglaša. Kajti moja osebna trenerka je mnenja, da dokler ne bom na tako nizkem procentu maščobe lahko jem ogljikove hidrate v omejini količini in zato ne bo nič kasneje prišel moj rezultat. In to se tudi vidi. Prejšnjič sem že omenila kakšen rezultat sem dosegla v zadnjih tednih in sem jedla vse prej našteto, le v točno določenih količinah.

jedilnik-za-hujsanje

Popisovanje hrane mi tudi ne dela problema. Aplikacijo sem si kar naložila na telefon, ki ga imam itak skos pri sebi. Velikokrat si tudi kar že vnaprej vpišem kaj in koliko bom pojedla, da sem dnevno v začrtanih mejah. In potem samo sporti pogledam kaj sem si vnesla kot naslednji obrok. Točno sva določili koliko kalorij dnevno naj bi pojedla, koliko je od tega ogljikovih hidratov, koliko beljakovin ter koliko maščob. Pokazala mi je tudi kako se lahko poigravam z količinami posameznega živila , da bom dosegla čim bolj približne številke, ki sva jih določili. Je kar zabavno. Ni tako težko, ko enkrat vidiš da ti je to dejansko v pomoč. Je veliko lažje kot pa na začetku, ker dokler ne vidiš rezultata, ker ti to predstavljale še eno opravilo več, ki ga moraš izvajati, dnevno oziroma večkrat dnevno in ti je samo v napoto. Potem pa to postane igra. Sploh koti trenerka dovoli kakšen obrok, ki ni ravno na dnevnem jedilniku. To mi je tudi zelo všeč. Kajti morda na približno 14 dni si privoščim, bi lahko rekla, en kos kupljene gibanice. Ampak jepogoj da jo vpišem v moj dnevnik in vidim kaj se zgodi z številkami ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob ter sip otemprilagodim ostale obroke glede na ta vnos. In še vedno ostanem znotraj začrtanih meja, le moj ego, moji možgančki so potešeni, da sem lahko pojedla tudi nekaj kar ni ravno najboljše zame oziroma za dosego mojega rezultata. To pa po drugi strani, pravi trenerka, predstavlja tudi na nek način kako bom potem ko dosežem cilj lahko živela naprej. Saj ni moj končni cilj priti do željene postave in do konca življenja gledati na vsak grižljaj in pisati v telefon kaj in koliko pojem. Gre se bolj za to, da sedaj moram to bolj kontrolirati, potem pa bom že znala sama oceniti kaj in koliko pojesti, da bom lahko vzdrževala postavo, ki si jo bom trdo pridelala, bi lahko rekla. Všeč mi je način, ko reče, da bo moje življenja potem izgledalo drugače, bolj zdravo in brez sekiranja. Pregreha ali dve nista konec sveta, le kaj naredimo potem je tisto kar šteje.


trenerka-za-trening.jpg

Kot sem ze prejšnjič povedala sem mamica dveh malih sončkov, katerima se posvetim včasih tudi več kot 100%; oziroma si vzameta moje nergije kolikor jima jo dovolim, čeprav ne zelim. In to pomeni, da sem na koncu dneva zelo utrujena, pa nimam kaj pokazati, da sem počela ali naredila. Le veliko sem se igrala z otrokoma. Pa bi marsikdo lahko rekel, sej to ni tako tezko. Ne ni, le ne smeš dovoliti da ti popijejo vso energijo, ki jo imaš. To pa je sploh tezko, če jim dovoliš, čeprav nehote, da si jo vzamejo kolikor si jo pač zelijo. Tako, to povedano me boste zdaj morda lazje razumeli kako funkcioniram glede treningov.

intenziven-trening

Ne, ni mi tezko se spravit trenirat ali pa trening na splošno, če je to v okviru kot sem si ga začrtala na začetku tedna oziroma kot ga ima splaniranega s trenerko. Moj plan je sledeč; ponedeljek, sreda in petek trening z utezmi, torek in četrtek pa cardio. Naj bolj mi ustrezajo trening zjutraj. Se pravi vstanem okoli 6ure zjutraj, pripravim in odpeljem otroka v vrtec in nato sledi trening. Potem sluzba, nato popoldan po tretji uri po otroka v vrtec, malo igre zunaj, sprehod ali če grdo vreme notri ali kakšen obisk do babic in nato večerja ter priprava otrok na spanje okoli sedme zvečer in potem seveda še, ker sem ju razvadila, še sedenje poleg postelje dokler ne zaspita in nato se lahko šele sama zrihtam za spat okoli 9 ure zvečer. Če seveda ne zaspim kar na stolu. To je en tak perfekten dan. Ko pa se zgodijo spremembe kot so recimo kakšni prazniki, izleti ali bolezen mojih otročičkov, pa je moram moj plan prilagoditi. Ena variata, ki mi še nekako znese jo izpeljati brez večje muke, če je recimo ko/če je najmlajši doma, da naredim trening v času ko gre počivat; to je nekje sredi dneva. Imam ravno dovolj časa da odtreniram, se stuširam in potem pripravim obrok zase in potem še za ostale člane moje druzinice. V primeru, ko pa gremo kam, in to da se moramo na pot podati ze zjutraj, se pravi ni časa za jutranji trening, je pa plan da naredim trening ko pridemo nazaj domov. To pa se nikoli ne ve kdaj bo to. To pa mi povzroča ‘’probleme’’. Oziroma lahko rečem, da je to pa kar izziv zame, da imam pozno popoldan oziroma zvečer še toliko energije, da naredim trening. Kako pa ga bom naredila pa je drugo vprašanje. Ampak sem toliko trmasta, da se bom gnala do točke, da bom sama sebe dojemala da sem dala vse od sebe oziroma, da kot pravi moja trenerka, da sem naredila več oziroma boljše kot pa prejšnji trening…je treba napredovat iz treninga v trening, če ne ne moremo pričakovati, da se bo telo odzvalo na način kot bi mi radi. Telo se hitro navadi in vedno išče bliznjice kako bi trening naredilo čim lazje.

shujsam-v-treh-tednih

Tako, da moje rešitev v takem primeru je, da se ze vnaprej dogovorim z mozem, da takoj ko pridemo domov on prevzame večerno nalogo kar se otrok tiče in on poskrbi da sta sita in čista v postelji, jaz pa se posvetim treningu. Noro tezko se spravim narediti trening zvečer. Imam občutek, da sem energijo porabila ze čez dan. Zato mi pomaga tudi zelo glasna muzika, da je čim manj motečih elementov. Amapk kar pa je najboljše; občutek po končanem večernem treningu. Tisto veselo utrujeno stanje, ki ga tezko opišem. Sem vesela in ponosna da sem naredila trening, čeprav sem se z muko spravila v športne copate in oblačila. Ko pa je vsak teden viden tudi rezultat, potem pa si sploh skoraj dobesedno potrepljam na rame, da sem naredila tudi tist trening, ki mi ni najbolj dišal. Moja osebna trenerka seveda sleherno sledi vsemu kar počnem, kaj jem, mojim treningom in ker se seveda tudi pogovarjave kaj vse se dogaja v moji glavi, v mojem vsakdanu, seveda ve tudi za vse tiste dneve ko sem imela izziv narediti trening. In ko mi ona reče, da se ravno v takih primerih pokaze kdo si resnično zeli rezultatov in kdo si jih sploh zasluzi, potem kar zrastem za par centimetrov…tako metaforično povedano.

hitro-hujsanje-pred-poletjem

Veliko mi pomeni, če me trenerka pohvali in tudi ko vidim kako je vesela za moj rezultat sem še toliko bolj pridna in resnično vlozim veliko energije, da sledim vsem njenim napotkom in nasvetom.



 

Ne glede na to, ali želite s pomočjo teka izgubiti kak kilogram ali zgolj priti v formo in si nabrati nekaj mišic, je sestavni del dobrega tekaškega načrta tudi pravilna prehrana. Toda ne mislite, da to pomeni le pravilen obrok pred in po teku oz katerikoli vadbi.

osebna trenerka kaj naj jem

 

Naše telo potrebuje hrano ves čas in le če mu bomo konstantno dovajali vse potrebne hranilne snovi, ga bomo uspešno preskrbeli z vsem kar potrebuje. Če boste imeli to vedno v mislih, pa boste s smernicami za prehranjevanje pred in po vadbi dali piko na i zdravemu življenjskemu slogu in optimalnemu treningu.

 

Pred treningom malo in sladko

Če ogljikovih hidratov niste zaužili že nekaj ur, naj zato obrok pred treningom vsebuje tudi več enostavnih OH (bolj zrela banana, breskev, marelica, ipd.). V vsakem primeru posezite po hrani, ki se lažje prebavlja, kamor sodijo predvsem živila z manjšo vsebnostjo maščobe in vlaknin, neposredno pred treningom pa lahko poseže predvsem po OH z relativno visokim glikemičnim indeksom, ki se bodo prej absorbirali in bodo na voljo za uporabo. Toda nikar ne pretiravajte s sladkorjem, sicer bo dvigu energije vsaj začasno vsekakor sledil njen hiter padec.

 

Štiri ure ali pol ure?

Količina in sestava hrane pred treningom ter koliko časa pred tekom naj bo zadnji obrok je precej odvisno od posameznika. Nekateri lahko trenirajo brez problema s skoraj polnim želodcem, nekateri pa tudi 2-4h pred treningom ne smejo ničesar več pojesti. Kot osebna trenerka vsakemu svetujem naj sam preizkusi, kaj mu ustreza. Sama priporočam manjši obrok nekje med 30-60 min pred treningom, tako ne boste imeli občutka polnega želodca, pa tudi vsaj en del hrane, se bo že prebavil in začel dovajati energijo. Po obilnem obroku pa velja s treningom počakati vsaj 90-120min ali še dlje.

 

Konec treninga, lačno telo

Takoj po končanem treningu je v prvih 15-30 minutah zaradi boljše regeneracije oziroma okrevanja po mojem mnenju zelo smiselno zaužiti nekaj sladkega, vendar ne mastnega, če je le mogoče v kombinaciji z beljakovinami. Če kdaj, potem je sedaj čas za proteinski napitek v kombinaciji s sokom. Vir sladkorja naj bo čimbolj enostaven. Namesto soka lahko skupaj s sirotkinimi beljakovinami zmešate tudi OH pripravek iz čimbolj enostavnih sladkorjev. V tem obroku naj bo čim manj maščobe, saj bo ta le upočasnila absorbcijo hranil. Dodajte jo raje več v naslednji obrok.

 

Za tek zjutraj telo nahranite že zvečer

Tekačem, ki tečejo takoj zjutraj in si časovno ne morejo privoščiti obroka pred treningom, kot trenerka svetujem, da posežejo pred spanjem po jogurtu, kosmičih in sadju(obrok bogat z OH). Tako boste zagotovo poskrbeli za več energije (glikogena) med jutranjim treningom.

 

Voda in počitek sta obvezna!

Optimalna hidriranost je enako pomembna kot hrana. Med posameznimi treningi si privoščite tudi dovolj počitka in spanja, saj le ta igrata enako pomembno vlogo pri napredku.


Sabrina-prej-potem-rezultat.jpg

”Razmišljam, kako bi začela te vrstice. Mogoče malo drugače. Hujšanje je kot seks. Torej – TABU tema. Vsaj meni se zdi. O tem se ne pogovarja, ampak zgolj pametuje. To je tema, ki se jo izogiba ( skoraj) vsaka ženska. In po drugi strani je to področje, o katerem čisto vsi vse vemo. Smo kot knjiga, ki še sicer ni izdana. Poznamo vse diete, kaj deluje in kaj ne, da ”bog-ne-daj” jesti po 18.uri zvečer, da je prava pot tista, ki ti da rezultate že v enem mesecu ali kar enem tednu, da se je najboljše izogibati hrani v fizični obliki in raje posegati po kemijskih praških in kapsulah… Pa se kdaj vprašate, zakaj je na svetu toliko diabetesa in slabega počutja, če pa to vse deluje?! Torej… Še vedno menite, da veste vse? 😉

Sabrina2013

Priznam, da sem tudi sama bila ena izmed te množice ljudi. Ampak mene niso najbolj motili tisti odvečni ”šlaufki”. Mene je motilo to, da sem bila izjemno nesrečna… Slabo sem se počutila, zase nisem več našla prave energije – ki sem jo, roko na srce, potrebovala za svoj izjemno natrpan urnik, ki je zajemal in še vedno zajema celega človeka. Zdravje sem imela čisto sesuto, od prebave in imunskega sistema, do še drugih zdravstvenih področjih. Takrat sem si priznala, da enostavno ne znam tega sama. Da potrebujem nekoga, ki mi osvetli um in mi dopove tisto, kar danes čisto zares živim. Življenje mi je na pot pripeljalo Barbaro. Žensko, ki je nikoli nisem dojemala zgolj kot trenerko. To je preveč ozko. Ona je bila v prvi vrsti moja rama, moja zvezda vodnica, moja ”brca v rit” in moj največji kritik. Skratka – coach! 😉  Brez nje mi nikoli ne bi uspelo, v to sem trdno prepričana. Ker sem že po naravi izjemno vedoželjna, sem od nje črpala znanje, kot da pišem diplomo 😉 Predvsem pa sem v najinem skupnem času spoznala tudi vse drugo, kar si zares nikoli nisem mislila, da mi bo prinesla ta pot. V sebi sem odkrila moč, ki mi je vedno znova dajala zagon, da sem vsak dan vstajala ob 4h zjutraj in trenirala pred šolo, si pripravljala obroke, mislila pozitivno in se NE predala, ko rezultat ni bil takšen, kot sem si ga kdaj želela in ga pričakovala ob svojem trudu. Zaradi tega sem resnično spoznala, da takšna izguba teže ni samo cilj, ampak pot. Na njej sem spoznala sebe. In verjemite mi, da mi to veliko, veliko več pomeni, kot pa tisti kilogrami… Spoznala sem, da se je čisto vsak na telesu nabral z namenom. Za vsakim je stala zgodba, mogoče opazka ali beseda, posmehljiv pogled, občutek nizke samopodobe ali prevelike kritičnosti do same sebe. In prepričana sem, da je TO tisto, zaradi česar na tej poti veliko ljudi obupa. Ker na to niso pripravljeni. Ker moraš najprej odvreči kilograme v sebi, da ti potem začnejo izginjati tudi v vizualnosti. To vam lahko zatrdim. Ker tudi sama nisem bila pripravljena na takšno delo sama s sabo. In  takrat se tudi rezultat ni premaknil. Pa četudi sem jedla, trenirala, spala, se smejala 😉 Premaknil se je šele, ko sem si dovolila premakniti samo sebe v glavi, svojem umu, v svojih mislih.

Za zdrav življenjski slog in športanje se niti ne trudim več tako zelo ( no ja, včasih se tudi sama seme malce zbrcam v rit :D)… Ker vse to resnično  živim! Ampak to ne pomeni, da je tako lahko! ;))) Trudim se dalje, ker imam še vedno v mislih rezultat, za katerega vem, da ga bom dosegla. Za vsako stvar, ki ti da zavidljiv rezultat – je potrebno tudi zavidljivo veliko truda. To je  vredno vedeti…

Sabrina2015

Lahko bi še pisala in pisala, pa ne bi mogla zaključiti… To pove, da je ta pot resnično zahtevna, a vredna.

Hvala, hvala Barbari, ki mi je nastavila luč na to pot. Nekaj časa je trajalo, da sva postavili ”štango”, nato stekleno kupolo, v njej pa žarnico. Ko mi je že lepo gorela, je prišlo neurje in jo razbilo… A nisem obupala – znova sem jo prižgala. Pa je zopet prišla še večja ujma in jo kar celo zvila. Pa nisem obupala… Spet drugič jo je kar utrgalo iz zemlje.

Ampak jaz… Zopet sem jo začela postavljati.

Danes  svetloba v žarnici ne ugasne več. Pride dan, ko malo zmanjka električnega toka ;))) A ugasne ne, tudi zvije se ne. To, da sem do danes izgubila 20kg, jo drži pokonci. Predvsem pa jo drži pokonci moja zgodba.

Sabrina2013_2015

Bi sedaj, ob koncu teh vrstic, res radi izvedeli čudežni recept 😛 ?

CENITE SE!

 

Sabrina2015_1


hujsam_manjse_hlace.jpg



Z velikim veseljem delim z vami dojemanje gospe S., ki pridno vztraja pri svojem cilju.

Pravi, da ne razume ljudi, ki si želijo shujšati in pravijo da bi skoraj vse za to naredili, da se enostavno ne držijo plana in programa. Pravi: ”Razumem, da je življenje ni tako preprosto, kot bi si ga želeli, da je polno dobrih, lepih in tudi slabih in črnih treuntkov, ampak ko imaš enkrat rešitev pred nosom, zakaj za vraga je na primeš in se je ne držiš do konca?” Sama sem pač take narave, da ko sem na začetku videla svoj prvi rezultat sem bila še toliko bolj prepričana, da mi bo uspelo.

Ja, tudi sama sem imela črne misli in slabe dneve, ko bi vse skupaj poslala nekam in se potolažila z največjo tablico čokolade, ampak se nisem. Rezultata sem si tako močno želela, da sem vztrajala. Da sem znova in znova postavljala vprašanja osebni trenerki, dokler nisem dojela in razumela odgovorov, ki mi jih je dajala.

Danes lahko rečem, da sem tako blizu svoje cilja, da skoraj vsak dan opazim eno novo spremembo na sebi.

HLAČE…

V moji garderobi so pred nekaj mesecih bile same ohlapne in bolj ko ne temnih barv hlače, za katerimi oziroma pod katere sem se lahko skrila. Da bi si lažje predstavljali vam povem, da je bila moja konfenkcijska številka 48. No ja tudi v kakšne 46 sem se stlačila, ampak potem nisem skoraj cel dan nič jedla in bolje je bilo če sem stala; sedeti je bilo zelo naporno, vse me je tiščalo. Par dni nazaj sem se odločila da je čas za nove hlače. S strahom sem prodajalki v trgovini rekla : ”42 bi poizkusila?” HA HA HA Bravo jaz! Brez problema sem jih zapela in noro kako prijetno sem se počutila. Prodajlka pa me je vprašala, če bi morda poizkusila še eno številko manjše. HAHAHAHAAA Res sem bila ponosna sama nase in komaj sem čakala, da se slišim oziroma vidim z mojo osebno trenerko, da ji lahko to povem.

hujsam_manjse_hlace

OPRSJE…

Ne vem kako ostale ženske gledajo na to, ampak moj vidik je bil takle. Seveda sem si v mladih letih želela imeti večje oprsje, ker bom mogoče tako bolje očarala fanta, ki bi ga želela. No moža sem dobila, ampak ne zaradi mojega oprsja 😉 no z leti se mi je oprsje povečevalo, ampak z njim pa tudi moj trebušček. Hja, kaj pa zdaj? Kaj če mi zdaj večje oprsje, če imam pa še trebuh večji. No sedaj, ko sem spet na moji željeni teži se je seveda tudi oprsje temu primerno pomanjšalo. Ampak, danes imam raje malo manj bujen dekolte, kot pa velik trebuh! Tako da, PUSH UP gor in bo spet lepo zgledalo. Kajti pomembno je itak kako se jaz vidim in kako se jaz ob tem počutim.

osebni_trener_pomagaj

MALA ČRNA OBLIKCA…

obvezna garderoba vsake ženske! Tako pravim jaz. Vsaka bi jo morala imeti. No, končno je prišel čas, ko je pristala tudi v moji omari. Pa ne samo v omari, ampak sem jo takoj preizkusila in se v njej podala na semenj, kjer sem sama sebi dokazala, da sem resnično naredila noro vizualno spremembo. Komplimenti so padali kot snežinke v najhujšem snežnem viharju letos. Da ne bo pomote, tudi iz strani nežnejšega spola. To je bil ”boost” za mojo samopodobo. Končno sem resnično dojela, da sem lepa tudi navzven in da se mi ni potrebno več skrivati za ali pod širokimi oblekami. Ljudje, ki me dolgo niso videli so bili osupli, brez besed in seveda so me zasuli z vprašanji kot so kaj si pa počela, kako ti je to uspelo, kako dolgo, na kakšen način, itd.

hujsanje_cilj_obleka

Tako, jaz sem postala nova oseba, ampak samo navzven! Na moji poti sem se zelo potrudia, da sva skupaj z osebno trenerko premikali ”koleščke” na prava mesta in da se vrtijo v pravo smer. Seveda mojega potovanje še ni konec. Zdaj se učim kako to kar sem dosegla obdržati. In moram reči, da mislim da mi gre zelo dobro. Noro je to, da mislimo da vemo, pa prav zares nimamo pojma. In si samo škodimo.

Vsakemu polagam na srce, da če si resnično želiš shujšati, ne iskati razlogov da ne bi še danes ali pa da dvomiš v to kar ti bo povedal osebni trener. Zgrabi plan, ki ti ga da in se ga močno drži. Ja, bo zelo naporno, ampak mislim, da imamo vsi v sebi vsaj toliko trme, da je v tem oziroma takem primeru zelo dobrodošla in bo na koncu vaše poti veselje toliko večje in slajše. Zaupaj v besede in tudi v gotovost da boš dosegel rezultat, ki jo bo dal osebni trener. Kajti če se samo malo preskrolaš po Barbarini spletni strani, vidiš da ni uspelo le meni, ampak tudi drugim.

Tukaj še moj zadnji rezultat:

rezultat_v_4_mesecih_20_kg_manj

Še enkrat pohvalim in se zahvalim osebni trenerki Barbari za podporo, besede in njeno pozitivo! Resnično sva skupaj dosegli več kot pa sem si na začetku mislila, da bova.

Tako, jaz grem zdaj naprej, vi pa upam, da se mi kmalu pridružite z enakimi mislimi.

Vse lepo in lepe pozdrave tudi iz moje strani, gospa S.



Sabrina Blog.

Pozdravljeni dragi moji ”hujšarski” blogarji!

Upam, da ste super! In, da ni prav nobenega razloga, da to ne bi bili. Saj veste, ljudje smo po navadi slabe volje ”kar tako”. Prav zares – to ugotavljam. Zjutraj nam že nekaj ne ”zadiši” tako kot bi moralo, pa si že napovemo slab dan. Pa ni temu tako! Vedno je treba poiskati nekaj pozitivnega – to se vedno znova učim od sebe in iščem tudi pri drugih.

Verjetno se sprašujete, zakaj sem naredila takšen uvod. Ja no, ne bi vas rada kar takoj napadla, kako trpim in jem travo in pijem samo vodo, pa treniram kot zmešana, pa še Barbara me biča po skypu…. Če pa to ni res! 😉 Hehe, saj veste, da se rada hecam. Pač sem zabavna, tudi pri hujšanju. Ni tako hudo. Je tako, kakor si sam narediš. Pravzaprav si sami otežujemo vse zadeve v življenju, tudi hujšanje. Ja, tudi sama sem taka;) Včasih.

Jutro se je res zame začelo žalostno. Včasih enostavno ne veš, kaj delaš narobe. Se trudiš in si maksimalno želiš uspeha, potem pa se vedno znajdeš nekje vmes. Potem pa še sam ne veš kaj delaš. No, zato pa je tu Barbara. Moja Barbara;)

Naredila mi je nov osebni program treningov in prehranjevanja. In spraševala sem se, kdaj začeti. Nekaj hrane, ki je ne bom več rabila, sem namreč še imela v hladilniku. ”Ah, začni Sabrina v nedeljo….Ne,v ponedeljek…” sem se kregala sama s sabo. In kaj sem se odločila? Začela sem TISTI TRENUTEK! Točno to! In to je veliko boljše! Če bi prelagala in prelagala, bi se sigurno še kaj prekršila, ker bi se zbudila ”lačna Sabrina” ( kot jo jaz poimenujem) in mi rekla” Daj Sabrina, danes lahko. Itak jutri začneš nov korak”…. A vidite? Kako hinavski je naš ego in naše telo? Lahko si zeeeelo želimo, pa bomo vedno našli kakšen izgovor in prepričevanje v obratno smer. Včasih je res ferdamano težko. Priznam! 😉

Veste, če bi hotela ”izi”varianto, bi si izbrala dieto. Do poletja bi sigurno dala kakšen kilogram dol. A kaj, ko sem se z njimi že zdravstveno kar precej zapletla. In miselno. In tega nočem več! Zato sem izbrala novo in zrelo naložbo – življenjsko… Da se dokončno spremenim in NAUČIM tako živeti. To je najbolj pomembno. In verjemite mi, da sem drugače zelo aktivna. Včasih že kar preveč Moj organizem deluje na polno od 5h-22h. In potrebujem hrano. Za svoj tempo res! Na primer, danes sem že navsezgodaj bila v šoli, potem imela vaje z zborom, potem vaje s Pihalnim orkestrom za svoj koncert ( sigurno ste zasledili na moji FB strani – lepo vabljeni), potem sem že hitela na trening – in ga super opravila, ker sem bila res ”gnila”, sedaj pa še urejam poslovne maile in telefonske klice za nastope, čaka me še domača naloga, pa še vaditi moram….A berete? Takšen tempo potrebuje ustrezen način življenja in da končno odvrže vse svoje kilograme, ki so odveč in ga ovirajo. Verjamem, da sem na dobri poti. Res se trudim in se še bom!

Zato sem po fitnesu tudi skočila v trgovino. Hja, če kuham sama – seveda tudi sama nakupujem;) Pa sem si nabavila zdrave zadevščine, da bom lepo nadaljevala naprej. In gaaaaasa proti cilju!

Še tole bomo probali;)

Se beremo! Vesela bom, če boste spremljali mojo pot in rezultate.

Vse lepo….

Klikni za celoten Sabrina Blog.

 



Sabrina Blog.

Prav lepe pozdravčke!

Jaz sem Sabrina. Me veseli!;) Kdo ste pa vi? Upam, da radovedni bralci, ki se sprašujete ”kaj zaboga” bom vendarle tukajle čivkala o hujšanju. Hja res, hujšanje. Tista stara debela teta, ki nikomur ne da dihati. Ki nas obremenjuje. Še huje, celo zasleduje nas. Pravzaprav ne – še huje je. Z njo gremo celo spat in se z njo tudi zbudimo. Ja, to je ta stara, huda, debela teta – hujšanje;)

Vesela sem, da bom lahko svoje izkušnje delila z vami. Moja osebna trenerka Barbara ( ki je prosim lepo – d’best), mi je dala pobudo in ”zeleno luč” za blog in mislim, da bom s tem tudi sama na boljši poti k cilju, ki sem si ga zadala po novem letu. Hja, saj vem, kaj zdaj premišljujete. ”Ahh, novo leto. Tudi jaz sem si zadal/a novoletno zaobljubo, da bom spremenila svoj način življenja. A kaj, ko je padlo v vodo že naslednji teden zaradi tiste tortice, pa kozarca alkohola, aah, pa še trening sem ”prešprical/a”…” Ja, tako je to. Ampak sem si rekla ”Ne, Sabrina. Tokrat bo drugače!”. Pa sem se znašla pri Barbari in sedaj uresničujeva pot k zdravemu življenju ( in zdravi glavi – to je zeelo pomembno! ), lepšemu videzu in hujšanju. Saj vem, sliši se ”simpel kot pasulj”;)

S tem tednom sem se nekako spet na novo zagonila. Verjemite mi, kako me je bilo strah prejšnjega tedna – počitnice, več časa ( za premišljevanje, kaj bom jedla – in to ni OK;) ), pa pust, rojstni dnevi in zabave… In moje telo se je obranilo tako, da je zbolelo in me prikovalo na posteljo. Hja, od tistih dni nisem imela čisto nič – ampak se pa tudi nisem pregrešila, ker se seveda nisem mogla. No, pa je nekaj dobrega v tem! Včeraj sem tako opravila maksimalen trening in rezultat? Danes komaj hodim! Brez heca, kar ne moreš verjeti, kako telo pade iz svoje forme. Moja rita me tako boli, da se usedem, kot bi imela pampers pleničko;) hehe

Ampak nič zato, komaj sem čakala, da zopet začnem. Da grem naprej in zagonim shujševalna kolesa;) Tako, da imam danes dan kot se šika. Pust zdravih ust! Če bodo prišle kakšne maškorce, imam seveda krofe. Pa še sama sem jih spekla 😀 Ampak mene prav nič ne premamijo, sama sebe pa ravno tudi ne izzivam z njimi, hehe. Jih kar lepo pustim ”spančkati”. Pa sem si pripravila raje okusen zdrav obrok, njaaami.

Pust zdravih ust!;)

Želim vam maksimalen lep in norčav pust. Pa naredite tudi nekaj zase. Pozabavajte se, si privoščite kakšno dobroto in poskrbite na vsakodnevne skrbi. Raje jim nadenite masko…Ja – tudi svojim težavam. Boste videli, kako bo vse lepše;)

Klikni za celoten Sabrina Blog.