vse_dam_od_sebe_trening.jpg

Intenzivni treningi so mi v izziv. Iz treninga v  trening opazim minimalne razlike v moči in vzdržljivosti. Mislim, da je ena izmed mojih prednosti pred vami ta, da imam zelo visoko toleranco na bolečino ter da lahko treniram v ali pod visokim srčnim utripom. Osebna trenerka mi je moj ošportno uro nastavila tako, da mi je nastavila meje srčnega utripa. Razdelila jih je tri dele, in sicer na 60-70% maksimalnega srčnega utripa, ki je zame 220utripov na minuto, nato na 70-80%, za katerega mi je rekla da naj se poskušam zadrževati čim večji del treninga v teh mejah, ker so optimalne za porabo maščobe in še ne pokurijo toliko mišic, ter na maksimalen del, ki je med 80-90% maksimalnega srčnega utripa. In ja, večino treninga se zadržujem nekje okoli 75-85%, odvisno od vaje. Ponavadi pri poskokih in hoji v izapdnem koraku brez problema pridem tudi čez 90%, ampak to je samo za nekaj trenutkov, potem pa itak pade kar hitro. Veliko poudarka je dala trenerka tudi na dihanje. Opazila sem, da sem do sedaj dihala ravno obratno, kot pa bi morala. Pravi, da je pravilen način tako, da ko se mišica krči, ko nam je težko takrat je treba zrak iztisnit ven iz pljuč, se pravi narediti izdih. Trenerka pravi, da takrat še dodatno pomagamo iztisniti moč, ki se skriva v mišicah. In res, da sem na začetku imela malo težav, predno sem se navadila dihati, ampak sedaj pa mi že gre. In razlika je opazna. Vsaj mislim da je.

hujsam_se_potim

Današnji trening je bil kar naporen. Najmlajši otroček je nekaj zbolel in kiha in kašlja oziroma bolj po domače povedano se davi, ko se želi izkašljati in se je budil ponoči in ko se mi ni dalo več vstajati in hoditi knjemu do posteljice, sem si ga vzela kar k meni v posteljo. To pa vse mamice vesto kako to potem izgledati spat. Vsake toliko časa te zbudi brca v rebra ali pa se vsede in potem kr vrže nate. In vse to pomeni nekvaliteten spanec in kratko noč. Ker pa sem trmasta treninga nisem prestavila na popoldan ali pa zvečer, ampak sem lepo vstala ko je zvonila budilka ob petih zjutraj. Lepo sem se pripravila, čeprav z muko, pojedla obrok za pred treningom, pripravila razpredelnico s treningom in začela. Po dvajsetih minutah treninga je kar teklo iz mene. Po vsaki vaji sem si obraz obrisala v brisačo, ker v naprotnem primeru bi imela tla popolnoma pošpricana. Zadnja vaje je vaja vzdržljivosti, in sicer drža v preži. Da se pohvalim in si dam sama sebi en velik ‘high five’, sem v zadnjih štirih tednih napredovala iz 15 sekund na dve minuti. Sem zelo ponosna na svoj rezultat. In med to vajo, ko sloniš na podlakteh in držiš glavi v isti liniji kot telo, mi je na vsakih toliko sekund pritekla kapljica potu po nosu in na tla. Ker se je v teh dveh minutah nabralo kar nekaj kapljic, ki so kapljale ena na drugo, je na tleh nastala ena prava mala lužica. Ko sem z vajo zaključila sem se zadihana zagledal vanjo. Kot bi se gledala v ogledalo. Svetloba, ki jeprihajala od strani skozi okno je bila ravno prav, da sem v lužici videla svoj odsev. Iz njega sem razbrala tisto, kar mi konstatno ponavlja moja osebna trenerka, in sicer poglej kam si prišla, kaj vse si že dosegla in kaj vse še lahko dosežeš, če se le odločiš, da boš vztrajala.

kapljica_znoja_med_treningom

Ne glede na to, da sem šele po parih minutah dobro prišla do sape in da sem v tem času umirila srčni utrip na nekaj normalnega, sem bila tisti trenutek nabita s toliko pozitivne energije, da bi lahko gore premikala. Vidim, da premalokrat verjamem vase, česa vse sem sposobna, da sem res lahko tudi jaz ena izmed tistih postavnim mamic, katere verjetno vsi občudujejo, kako dobro izgledajo, kako žarijo, ker so zadovoljne v svoji koži.  Prepričana sem, da je to moj tisti pravi cilj in ne same številke na tehtnici in centimetri obsegov. Ampak tisto notranje zadovoljstvo, ko ti je koža prav in ne živih in dihaš za nekoga drugega, kot to rade počnemo mame, ampak da dihaš skupaj z otrokom, s partnerjem. Da šele potem, ko imaš to notranje zadovoljstvo si resnično lahko srečen človek. In jaz se že zdaj veselim tega mojega srečnega človeka, ker sem in bom toliko trmasta in vztrajna, da ga bom dosegla. Da bom vzor mojim otrokom, kaj se da če je volja in česa vse smo sposobni narediti, ko si nečasa tako zelo močno želimo.

vse_dam_od_sebe_trening

Zato se le spravite migati, spremenit svoj življejski urnik in postanite srečne osebe tudi vi, skupaj z vašimi najdražjimi.


30-kil-manj.jpg

Pozdravljeni! Sem mlada mamica dveh luštnih predšolskih otročkov. Ze od kar se spomnim me ‘’preveč’’ kilogramov spremlja iz otroških let. Ko sem bila najstnica, mladih rosnih 18 let in takrat v prvi ‘resni’ zvezi, so me besede kot so ‘moj buhteljček’, ‘bunkica’ in podobne začele resno motiti in se poigravati na zelo neprijazen način z mojo samozavestjo. Zato sem se čez poletje, ko sem imela časa več kot dovolj, ker ni bilo šole, podala na pot hujšanja. Izbrala sem si metodo hujšanja, za katero sem po kmečki logiki mislila da bo najboljša in najhitrejša. ‘’Manj jej in več migaj!’’ Tako sem vsak dan pojedla eno malo skodelico solate ter prekolesarila cca 20km, naredila nekaj čez 100 trebušnjakov in mogoče kakšen počep ter skleco. In waula…po dveh mesecih sem prišla iz okroglih 84kg na 56kg. Če pa to ni hud rezultat, pa nej me kokla zdej brcne. V pičlih dveh mesecih sem se dobesedno posušila. To je bilo skoraj -30kg. Bila sem  sicer bleda kot stena, a še vedno zelo ponosna na to kar sem dosegla. Noro se mi je zdelo, ko sem prišla nazaj v šolo, da so me vsi občudovali in hvalili. ‘’Juhuhu!’’ sem si takrat mislila. Potem pa je začelo primajkovati energije v šoli za učenje in morala sem začeti več jesti. In posledično tudi manj migati. Tako sem spet pridobila nekaj kilogramčkov nazaj. Mislim, da sem se potem vrtela nekje med 65kg in 70kg. Nisem si bila všeč in zato sem izbrala drugo pot, da spet pridem na tisto suhljato postavo. In tudi sem. Spet sem zelo zelo malo pojedla, tokrat dve solatki in kakšen kos kruha ter mesa poleg. In seveda, ker sem vedela da moram, če hočem kolikor toliko izgledati, narediti kakšen počep, izpadni korak, skleco ter trebušnjak sem to tudi storila. Skoraj vsak dan. In evo mene spet v hlačah številka 36 do 38 in majčke velikosti S. Da ne govorim, da energije nisem imela nobene. Nekje vmes sem zamenjala partnerja, tokrat sem bila ze na fakulteti, kjer pa sem se spoznala z aerobiko in fitnesom. Dva načina kako lahko pomigam in se podruzim s sošolkami. Pa tudi malo več sem začela jesti, ker učenje na fakulteti ni bila mala malca. Ker sem zelela imeti dobre ocene, sem nekako nehala se sekirati kako izlgedam in sem raje pojedla kaj več, da sem imela dovolj energije za aktivno učenje in poslušanje predavanj. Se pravi v letih od 21 do 25 sem nekako imela neko povprečno postavo, za zensko veliko 170cm. Kilogrami so se potem nekako skos vrtili okoli 65kg. Potem pa je nastopila sluzba. In ker sem se pa ze takrat toliko podučila, da če zelim dobro izlgedati, bom morala najti neko pametno razmerje med hrano, gibanjem in sluzbo. Takrat sem prvič najela osebnega trenerja, s katerim sem imela fantasticen rezultat. Iz povprečne postave pri 65kg, sem samo v nekaj mesecih prišla na lepih 60kg in vse je stalo na svojem mestu. Nič se ni tresno ali viselo kje čez. Noro dobro sem se počutila. In tako nekaj let kasneje, ko sem zadrzevala to postavo pa je prišel tudi nov partner, sedanji mozicek in tako sem pri svojih 28letih zanosila in rodila mojega prvorojenčka. Hmmm nosečniški trebušček je moral čimhitreje izginiti, ker to enostavno nisem bila jaz. Kdo je to spet ena bajsika v ogledalu. Nobeno oblačilo ni stalo na meni kot bi moralo. In tako sem 4 mesece po porodu spet najela osebnega trenerja oziroma tokrat osebno trenerko in z njo dosegla postavo o kateri sem mislila da lahko samo sanjam. Pri 59kg sem imela lepo viden ‘sixpack’, ritka napeta, lepe dolge noge; z bedri nisem nič drgnila in lahko sem nosila ekstremno kratke kilklice – miniče. To je bilo obdobje, ki če bi ga lahko priklicala nazaj oziroma ga kdaj spet dosegla bi bilo noro. Čeprav, če se prav spomnim, tisti trenutek sem zelela še več, še boljši rezultat. Nisem bila še popolnoma zadovoljna s postavo. Danes pa samo rečem, kaj bi dla da sem spet tam. Ampak moram pa povedati, da sem imela energije dovolj le za prekleto naporne treninge, pripravo hrane in veliko pomoči potrebne pri vzgoji otročka. Še dobro za mojega mozicka. Potem sem kolikor toliko vzdrzevala lepo postavo pri 62kg, dokler nisem spet zanosila. A na zalost tudi zelo kmalu splavila. Spraševala sem se ali sem preveč trenirala, premalo jedla oziroma iskala sem razloge v sebi zakaj se mi je to zgodilo. Z veliko psihološke podpore mojega moza sem prešla to obdobje in tudi spet zelo hitro zanosila. Potem pa sem se moralo zelo čuvati; po navodili mojega ginekologa, da se mi pslav ne bi ponovil. In tako so se mi kilogramčki pridno nabirali. Kljub temu, da sem imela nosečniško sladkorno, zaradi katere sem morala zelo paziti kaj in koliko pojem, sem si v drugi/tretji nosečnosti nabrala kar lepo zalogo novih nadleznih kilogramov. Spet sem bila tam okoli 80kg. V prvem letu po drugem porodu sem se uspela znebiti 6kg. Leto in 4 mesece po porodu pa sem si rekla, da zdaj je pa dovolj. Lansko morje je bilo lepo ampak leetos pa ne bom šla taka na morje. Zato sem začela upoštevati napotke trenerke. Piši kaj poješ, koliko poješ in začni počasi trenirati. Najprej pojdi le na tekalno stezo hoditi, nato malo dvigni naklon, potem dodaj še nekaj osnovnih vaj in počasi boš začela s celotnimi trening, ko si jih ze vajena oziroma jih ze poznaš.

kdaj-bom-spet-suha

In res je. Spet sem začela uporabljati myfitnesspall za popisovanje hrane in tako sem kaj hitro ugotovila, po treh tednih, da moje telo porabi nekje 2200kcal za vzdrzevanje trenutne teze. Nato pa sva s trenerko naredili nov plan. Kaj, kako in koliko bom trenirala ter najpomembnejše kaj inkoliko bom pojedla. Določila mi je 1600kcal dnevnega vnosa hrane ter tri treninge z utezmi in dva cardio treninga na teden. In spet nor rezultat. Če se ne bi tehtala in merila, ne bi verjela kaj vidim v ogledalu. Sej vemo vse, da se same sebe vidimo drugače kot pa dejansko izgledmo. V zadnjih treh tednih sem lazja za skoraj 3kg in ozja, samo v pasu, za 5cm ter povsod drugje po nekaj centimetrov. Spet noro ponosna na svoj rezultat. In ja mogoče izgleda, kot da se še vedno kot najstnica obremenjujem s svojo postavo. Ne bi ravno temu rekla obremenjevanje, kot pa to da se enostavno počutim bolje s postavo, ki jo bom imela čez nekaj tednov, kot pa s postavo, pri kateri nimam pojma kaj in kako bi se oblekla, da bi zgledalo okusno, kaj šele moderno. Morem povedat, da nisem ravno ekspert kar se tiče zadnje mode. Ampak nošenje večjih, L ali več, mi ni ravno po godu. Zato sem zelo vesela, ker se ze sedaj spravim kakšno M številko. No naj povem, da sem sedaj na 68kg in moj cilj je pridi do poletja na 63kg.

rada-bi-bila-kot-prej

Glede na vse prej napisano, sem kar nekaj let posvetila svoji postavi oziroma svoje dobremu počutju in se ob tem kar nekaj stvari naučila.

Zlate besede moje trenerke: ‘’Če zeliš konkreten rezultat, to ne bo šlo brez pisanja hrane in treningov ter vztrajnosti in potrpezljivosti!’’ Tega se drzim kot pribito. In tako bom letos na morju s ponosom in iskricah v očeh nosila vsa oblačila, ki so lani ostala doma v omari. In še nekaj sem prepričana. Letos bom dosegla rezulata, ki sem ga ze imela. In konec leta vem da bom imela postavo, ki jo bom z lahkoto vzdrzevala, imela dovolj energije za moja dva zlata mala sončka in moza. Tako, da lahko povzamem oziroma odgovorim na zgoraj postavljeno vprašanje, ali bom spet kdaj taka. JA BOM! In to še letos. Ampak na bistveno bolj zdrav, ‘’nezen’’ način. Ne tako ekstremično dosezen kot je bil prejšnjič( nekaj let nazaj).

rabim-trenerko



 

Ne glede na to, ali želite s pomočjo teka izgubiti kak kilogram ali zgolj priti v formo in si nabrati nekaj mišic, je sestavni del dobrega tekaškega načrta tudi pravilna prehrana. Toda ne mislite, da to pomeni le pravilen obrok pred in po teku oz katerikoli vadbi.

osebna trenerka kaj naj jem

 

Naše telo potrebuje hrano ves čas in le če mu bomo konstantno dovajali vse potrebne hranilne snovi, ga bomo uspešno preskrbeli z vsem kar potrebuje. Če boste imeli to vedno v mislih, pa boste s smernicami za prehranjevanje pred in po vadbi dali piko na i zdravemu življenjskemu slogu in optimalnemu treningu.

 

Pred treningom malo in sladko

Če ogljikovih hidratov niste zaužili že nekaj ur, naj zato obrok pred treningom vsebuje tudi več enostavnih OH (bolj zrela banana, breskev, marelica, ipd.). V vsakem primeru posezite po hrani, ki se lažje prebavlja, kamor sodijo predvsem živila z manjšo vsebnostjo maščobe in vlaknin, neposredno pred treningom pa lahko poseže predvsem po OH z relativno visokim glikemičnim indeksom, ki se bodo prej absorbirali in bodo na voljo za uporabo. Toda nikar ne pretiravajte s sladkorjem, sicer bo dvigu energije vsaj začasno vsekakor sledil njen hiter padec.

 

Štiri ure ali pol ure?

Količina in sestava hrane pred treningom ter koliko časa pred tekom naj bo zadnji obrok je precej odvisno od posameznika. Nekateri lahko trenirajo brez problema s skoraj polnim želodcem, nekateri pa tudi 2-4h pred treningom ne smejo ničesar več pojesti. Kot osebna trenerka vsakemu svetujem naj sam preizkusi, kaj mu ustreza. Sama priporočam manjši obrok nekje med 30-60 min pred treningom, tako ne boste imeli občutka polnega želodca, pa tudi vsaj en del hrane, se bo že prebavil in začel dovajati energijo. Po obilnem obroku pa velja s treningom počakati vsaj 90-120min ali še dlje.

 

Konec treninga, lačno telo

Takoj po končanem treningu je v prvih 15-30 minutah zaradi boljše regeneracije oziroma okrevanja po mojem mnenju zelo smiselno zaužiti nekaj sladkega, vendar ne mastnega, če je le mogoče v kombinaciji z beljakovinami. Če kdaj, potem je sedaj čas za proteinski napitek v kombinaciji s sokom. Vir sladkorja naj bo čimbolj enostaven. Namesto soka lahko skupaj s sirotkinimi beljakovinami zmešate tudi OH pripravek iz čimbolj enostavnih sladkorjev. V tem obroku naj bo čim manj maščobe, saj bo ta le upočasnila absorbcijo hranil. Dodajte jo raje več v naslednji obrok.

 

Za tek zjutraj telo nahranite že zvečer

Tekačem, ki tečejo takoj zjutraj in si časovno ne morejo privoščiti obroka pred treningom, kot trenerka svetujem, da posežejo pred spanjem po jogurtu, kosmičih in sadju(obrok bogat z OH). Tako boste zagotovo poskrbeli za več energije (glikogena) med jutranjim treningom.

 

Voda in počitek sta obvezna!

Optimalna hidriranost je enako pomembna kot hrana. Med posameznimi treningi si privoščite tudi dovolj počitka in spanja, saj le ta igrata enako pomembno vlogo pri napredku.


Sabrina-prej-potem-rezultat.jpg

”Razmišljam, kako bi začela te vrstice. Mogoče malo drugače. Hujšanje je kot seks. Torej – TABU tema. Vsaj meni se zdi. O tem se ne pogovarja, ampak zgolj pametuje. To je tema, ki se jo izogiba ( skoraj) vsaka ženska. In po drugi strani je to področje, o katerem čisto vsi vse vemo. Smo kot knjiga, ki še sicer ni izdana. Poznamo vse diete, kaj deluje in kaj ne, da ”bog-ne-daj” jesti po 18.uri zvečer, da je prava pot tista, ki ti da rezultate že v enem mesecu ali kar enem tednu, da se je najboljše izogibati hrani v fizični obliki in raje posegati po kemijskih praških in kapsulah… Pa se kdaj vprašate, zakaj je na svetu toliko diabetesa in slabega počutja, če pa to vse deluje?! Torej… Še vedno menite, da veste vse? 😉

Sabrina2013

Priznam, da sem tudi sama bila ena izmed te množice ljudi. Ampak mene niso najbolj motili tisti odvečni ”šlaufki”. Mene je motilo to, da sem bila izjemno nesrečna… Slabo sem se počutila, zase nisem več našla prave energije – ki sem jo, roko na srce, potrebovala za svoj izjemno natrpan urnik, ki je zajemal in še vedno zajema celega človeka. Zdravje sem imela čisto sesuto, od prebave in imunskega sistema, do še drugih zdravstvenih področjih. Takrat sem si priznala, da enostavno ne znam tega sama. Da potrebujem nekoga, ki mi osvetli um in mi dopove tisto, kar danes čisto zares živim. Življenje mi je na pot pripeljalo Barbaro. Žensko, ki je nikoli nisem dojemala zgolj kot trenerko. To je preveč ozko. Ona je bila v prvi vrsti moja rama, moja zvezda vodnica, moja ”brca v rit” in moj največji kritik. Skratka – coach! 😉  Brez nje mi nikoli ne bi uspelo, v to sem trdno prepričana. Ker sem že po naravi izjemno vedoželjna, sem od nje črpala znanje, kot da pišem diplomo 😉 Predvsem pa sem v najinem skupnem času spoznala tudi vse drugo, kar si zares nikoli nisem mislila, da mi bo prinesla ta pot. V sebi sem odkrila moč, ki mi je vedno znova dajala zagon, da sem vsak dan vstajala ob 4h zjutraj in trenirala pred šolo, si pripravljala obroke, mislila pozitivno in se NE predala, ko rezultat ni bil takšen, kot sem si ga kdaj želela in ga pričakovala ob svojem trudu. Zaradi tega sem resnično spoznala, da takšna izguba teže ni samo cilj, ampak pot. Na njej sem spoznala sebe. In verjemite mi, da mi to veliko, veliko več pomeni, kot pa tisti kilogrami… Spoznala sem, da se je čisto vsak na telesu nabral z namenom. Za vsakim je stala zgodba, mogoče opazka ali beseda, posmehljiv pogled, občutek nizke samopodobe ali prevelike kritičnosti do same sebe. In prepričana sem, da je TO tisto, zaradi česar na tej poti veliko ljudi obupa. Ker na to niso pripravljeni. Ker moraš najprej odvreči kilograme v sebi, da ti potem začnejo izginjati tudi v vizualnosti. To vam lahko zatrdim. Ker tudi sama nisem bila pripravljena na takšno delo sama s sabo. In  takrat se tudi rezultat ni premaknil. Pa četudi sem jedla, trenirala, spala, se smejala 😉 Premaknil se je šele, ko sem si dovolila premakniti samo sebe v glavi, svojem umu, v svojih mislih.

Za zdrav življenjski slog in športanje se niti ne trudim več tako zelo ( no ja, včasih se tudi sama seme malce zbrcam v rit :D)… Ker vse to resnično  živim! Ampak to ne pomeni, da je tako lahko! ;))) Trudim se dalje, ker imam še vedno v mislih rezultat, za katerega vem, da ga bom dosegla. Za vsako stvar, ki ti da zavidljiv rezultat – je potrebno tudi zavidljivo veliko truda. To je  vredno vedeti…

Sabrina2015

Lahko bi še pisala in pisala, pa ne bi mogla zaključiti… To pove, da je ta pot resnično zahtevna, a vredna.

Hvala, hvala Barbari, ki mi je nastavila luč na to pot. Nekaj časa je trajalo, da sva postavili ”štango”, nato stekleno kupolo, v njej pa žarnico. Ko mi je že lepo gorela, je prišlo neurje in jo razbilo… A nisem obupala – znova sem jo prižgala. Pa je zopet prišla še večja ujma in jo kar celo zvila. Pa nisem obupala… Spet drugič jo je kar utrgalo iz zemlje.

Ampak jaz… Zopet sem jo začela postavljati.

Danes  svetloba v žarnici ne ugasne več. Pride dan, ko malo zmanjka električnega toka ;))) A ugasne ne, tudi zvije se ne. To, da sem do danes izgubila 20kg, jo drži pokonci. Predvsem pa jo drži pokonci moja zgodba.

Sabrina2013_2015

Bi sedaj, ob koncu teh vrstic, res radi izvedeli čudežni recept 😛 ?

CENITE SE!

 

Sabrina2015_1



Vpišite se v različne

Na voljo imamo poplavo različnih skupinskih kot tudi individualni vadb. Če bi želeli poskusiti kaj novega ali se morda takšnega načina športnega udejstvovanja lotevate prvič, je lahko izbira v pestri ponudbi načinov vadbe zelo težka naloga.

Katero vadbo izbrati

Ena vrsta vadbe ni dovolj

Vsaka vadba drugače vpliva na telo in krepi različne sposobnosti telesa. Naprimer s tekom in nekaterimi oblikami ˝aerobike˝pridobimo na kondiciji, z vajami z utežmi na moči, itd., zato je nerealno pričakovati, da bomo zgolj z eno vadbo zadovoljili vse potrebe telesa .Kot trenerka vedno tudi sama poskrbim za čim bolj raznoliko vadbo. Če obiskujete fitnes klub, se odločite za karto, ki vam omogoča udeležbo na različnih vadbah. Če niste zavezani klubu, imate popolnoma proste roke. Doma lahko poskrbite za raznoliko razgibavanje s  tekom, kolesarjenjem, hojo, plavanjem in še kakšno vadbo po izbiri. Tako boste tudi preprečili, da šport postane rutina in se začnete dolgočasiti.

Stopnjujte in preizkušajte

Vsako ukvarjanje s športom je treba stopnjevati, začeti previdno in napredovati postopoma vedno poudarjam. Začnite postopoma in opazujte, kako se odziva vaše telo. Če ste med poletjem lenarili, ne začenjajte z visokointenzivno ali naprednejšo verzijo vadbe, saj bo tako več škode kot koristi. Vedno poslušajte svoje telo in le temu prilagajajte stopnjo aktivnosti.

Vztrajajte!

Brez vztrajnosti ne bo učinka. ˝Ne obupaj prehitro in ne pričakuj rezultatov takoj!˝ poudarim vsakemu, ki trenira z menoj. Pri športni aktivnosti je treba vztrajati vsaj tri mesece, da se začnejo kazati vidnejši rezultati. Če boste začeli ta trenutek, lahko torej pričakujete, da boste sadove redne vadbe želi v času takoj po novem letu.

Ne pozabite na prehrano

Ne samo kot osebna trenerka vedno in povsod povdarjam in se ponavljam, da brez pravilne prehrane je lahko ves trud zaman. Res je, da boste z ukvarjanjem s športom porabili več kalorij in pridobili mišice, a če boste ob tem metali vase prazne kalorije in nezdravo hrano, rezultati ne bodo takšni, kot bi si jih želeli.



Manj jej in te bo manj oziroma manj ko boš pojedla prej boš shujšala! Ja? Si prepričana v to?

Veš, da če se želiš znebiti odvečnih kilogramov moraš jesti manj. Izbereš si nek način prehranjevanja – neko dieto, ki je sama po sebi zelo strogo zastavljena, potem pa narediš oziroma delaš svetovno NAPAKO. Ješ še manj, kot bi morala. Le vsake toliko, ko res ne zdržiš več, pa poješ ravno tisto, česar ne bi smela.

In tako si vsak konec tedna razočarana nad svojim rezultatom, ki ga praktično ni. Ti pa si se več tednov matrala in (kolikor toliko…) držala navodil diete.

Tvoj glavni problem/izziv je pojesti dovolj tiste hrane, ki jo telo potrebuje, da lahko normalno funkcionira. In seveda odstraniti iz tvojega jedilnika vse tisto, kar ti onemogoča, da bi končno dosegla svoj cilj.

Skupaj poglejva česa MANJ in česa VEČ, da te bo potem resnično manj oziroma boš shujšala 😉

 

MANJ sladkarij  –>

Absolutno pravilno razmišljanje, ki te bo prej ali slej pripeljalo bližje cilju. Že en sam bonbonček sproži reakcijo oziroma željo po še in še težje se ti bo upreti naslednjemu. Kot domine, ki se ena za drugo porušijo. Zelo redko ostane pri SAMO ENEM bonbonu.

sladkarije_manj_hujsanje

VEČ zelenjave –>

Ogromno nujno potrebnih hranilnih snovi + vlaknin, ki so obvezne za dobro prebavo. Količinsko je lahko poješ več, pa boš še vedno pojedla manj (kalorij) kot bi jih s sladkarijami.

 zelenjave_vec

MANJ procesirane, vnaprej pripravljene hrane –>

V že pripravljeni hrani se skriva nešteto dodatkov, ki tvojemu telesu prej škodijo kot koristijo. Večina procesirane hrane vsebuje cel kup dodane soli in sladkorja. Da o ostalih substancah sploh ne govorim. Si se morda npr. kdaj vprašala kaj za vraga dajo v že pripravljen burger, da bi po končanem obroku lahko še kar jedla in jedla? Verjemi, zelo dobro so naštudirali katere ojačevalce okusa, pospeševalce apetita itd.. morajo dodati, da se tvoje telo odziva z željo po še.

 procesirana_prehrana

VEČ sveže pripravljenih obrokov oziroma obrokov, ki jih pripravimo sami –>

Le na ta način boš vedela kaj boš dejansko pojedla. Tudi v primeru, ko si hrano oziroma obroke pripraviš za cel teden vnaprej,  veš, da nisi uporabila nobenih konzervansov ipd., temveč izbrala le živila za katera veš, da kuhana, pečena ali sveža lahko počakajo v hladilniku tudi več dni. Seveda pa, če in ko ti čas dopušča posegaj po sveže pripravljeni hrani.

 osebni_trener_priprava_hrane

MANJ barvastih pijač –>

Če je pijača pisanih barv lahko s precejšnjo gotovostjo sklepaš, da ima poleg barvil dodan sladkor, ki seveda ni v skladu s tvojim načrtom hujšanja. S pitjem teh pijač po nepotrebnem zaužiješ dodatne kalorije in enako kot pri sladkarijah in procesirani hrani se v njih skriva želja po še.

pisane_pijace_osebni_trener

VEČ vode –>

Edino z njo se boš resnično odžejala in re-hidrirala telo. Kar je še posebej pri hujšanju izrednega pomena. In ne, ne boš sprala nobenih elektrolitov iz sistema, saj če sva realni, ti predstavlja ta trenutek že liter ali dva vode na dan ogromen zalogaj.

 voda_hujsanje_osebni_trener

Malo MANJ Cardia (aerobne vadbe) –>

Aerobna vadba je fajn, vendar je bolje če je kombinirana z anaerobno. Seveda je dobra za srčno-žilni sistem – da pridobiš na kondiciji, da si ojačaš srce, da ‘se nadihaš’ več kisika, itd. Vendar pa potrebuješ za uspešno hujšanje najprej anaerobno vadbo in namesto preveč cardia raje več počitka.

cardio_osebni_trener

VEČ vaj za moč (anaerobne vadbe) –>

Ne boj se uteži! Ne boš postala ”nabildana”! S tem imajo še fantje ”problem”. Imela pa boš lepo oblikovano telo, saj boš telesu dala vedeti, da naj v obdobju pomanjkanja hrane pusti mišice pri miru, ter naj primanjkljaj raje vzame iz lastnih zalog. Prav tako boš z vajami za moč pospešila metabolizem in si občasno celo lahko privoščila kakšno tortico več. 🙂

 utezi_osebni_trener

 

 



Živijo!

Zadnje čase sem ”nekje vmes”. No, jaz bi temu tako rekla. Pravzaprav razmišljam o vsem, o rezultatih za nazaj, hkrati pa še sanjam o tistih za naprej.   A kaj, ko pride tisto obdobje, ko te zopet navade, ki si jih je človek koval vsa ta leta, vlečejo nazaj. In, čeprav bi ta trenutek kdo rekel ” ah, kaj pa to! Če si nekaj močno želiš, narediš vse!”. Ja, saj se strinjam! Drugače se ne bi odločila za spremembo življenja, ampak kljub temu, da si vsak dan znova govoriš in se prepričuješ, da si to želiš bolj kot vse drugo, to – da ti končno uspe in da bi lahko končno zaprl usta tudi tistim, ki nikoli niso verjeli v tvoj uspeh, kdaj pogrneš. In kaj se zgodi? Pogrneš, se kaznuješ, pa zopet zdržiš, pa spet pogrneš, in tako dalje. Začaran krog navad v jekleni srajci, v kateri si živel nekaj mesecev nazaj. Hja, pa le spoznaš, da res ni tako ”u izi”;) Šment!;)

Človek se bi verjetno ( verjetno! ;)) ) vseskozi držal vsega, če bi gledal le nase. Hja, kako preprosto, kajne? A, kaj, ko vstaneš in se že v kopalnici pogledaš v ogledalo, in greš iz svojega sveta in vidiš/bereš, kaj so že nekateri dosegli v dneh mesecih, greš še dalje in se znajdeš na praznovanju, kjer vsi suheci jejo slaščice, pa greš naprej in ti nekateri bombandirajo, kako je priporočljivo, da izgledam na tistem pomembnem nastopu – da bi morala stati v mini krilu ali pa tesni dolgi obleki. Potem se  zaveš, da še tega pač ne moreš….

Ja, ni tako ”u izi”, a ne?!;)

vztrajnost shadow_curl

Ampak, če imaš krasno osebno trenerko, je lažje. Priznam, da imam vedno znova slabo vest, ko včasih Barbaro ”bombandiram” z eno in istim. Pa četudi sva tisto temo obrnili po čez in okrog, pa četudi mi je že vse obrazložila, pa četudi se je tisti trenutek res zdelo, da je vse tako lahko. Ampak, ko ostaneš zopet sam in delaš naprej – spoznaš, da bolj kot se želiš truditi, bolj te vse vleče nazaj. Potem pa zmanjka motivacije, pridejo solze in žalost. In, če sem se kaj naučila tudi v tem, je  to, da sem mislila, da sem lahko še vztrajnejša. Da bo vse šlo gladko. Ampak hja – če sem vztrajna na drugih področjih v življenju, zgleda-da se moram tega tukaj še naučiti. Verjetno zato, ker toliko časa preteče do rezultatov, kakršnih si si zamislil. In,če jih ni – je Sabrina ”down” ;))

Ampak seveda zaključimo pozitivno!;) Kar si zadam, to nekoč tudi uspe. Včasih se tolažim, da verjetno nisem edina, ki se ubada s tem. In vsaka stvar te nekaj nauči. Da le ni tako lahko. In tako ”u izi”, kot bi rekli mladi;) Pravljice pravijo,da če si nekaj močno želiš ( in za to tudi delaš), se nekoč uresniči. Mogoče je tudi ta nauk, da hujšanje ni tako ”u izi” prav tako korak naprej. Tudi to moraš spoznati;)

Vse dobro, naj vam uspe!



Sabrina Blog.

Pozdravljeni!

Pa je tukaj pomlad. Skoraj – ne še čisto uradno (  to bo za moj rojstni dan:D). Sonček sije, kratki rokavi so se že pokazali, z njimi pa tudi kakšen zimski kilogramček ali pa pridno natrenirane mišice. Kakor pri komu. Jaz se še trudim za to zadnje;)

In nadaljujem svojo ”hujšarsko misijo” z Barbaro. Upam,da mi gre dobro – tudi s padci. Čeprav sem smotana -priznam. Čeprav nisem perfekcionist, sem pa res samokritična. To verjetno izvira iz mojega področja delovanja – glasba, novinarstvo. Kjer moraš vedno dati vse od sebe. In tako poskušam delati tudi pri izgubljanju kilogramov. Čeprav včasih ni lahko. Sploh takrat, ko nisem spočita ( kot zadnje čase zaradi natrpanega urnika), pa nastopi utrujenost in z njo povezana lakota in želja po vsem prepovedanem. Tako, da se včasih kar borim. Ampak se ne dam kar tako! Če so padci, pa se skupaj z Barbaro poskušam čimbolje pobrat in iti naprej. In se ne tako hudo ”kaznovati” .

Pravzaprav si do zdaj sama pri sebi nisem ”dovolila” videti kakšne razlike v ogledalu. Ja, čudna sem.  Verjetno tudi za to, ker se pač gledam vsak dan in zaradi tega že kaj ”težko” opazim. Takšni pač smo ljudje. Včasih se celo sami slepimo, da ne vidimo sprememb – samo zato, ker niso še tako ogroomne. Ampak so, v njih pa je trud!

In kaj sledi zdaj. Ko sem se že malo prenehala obremenjevati, kakšna sem videti in da bom že nekoč izgubila tiste tečne kilograme, ki mi ne ležijo le na telesu, pač pa tudi na duši,  so ostali opazili še prej kot pa jaz sama. In to so opazili tisti – ki sploh niso vedeli, da sem se česa takšnega sploh lotila. ” Sabrina, a ti si pa nekam shujšala?…. Ooo Sabrina, tebi pa se že res nekaj pozna!…Ej Sabrina, ravno sem te gledala – a nisi nekaj shujšala?”… In potem se sama sebe vprašam ”A res? A sem res?… Ja mogoče pa le res malce. Mogoče se mi res že kaj vidi malega”. Pa se včeraj odpravljam na televizijsko snemanje in oblečem NOVE hlače, ki sem jih kupila kakšna dva tedna nazaj. In kaj opazim – prav visele so mi vsepovsod! Kot bi imela rito in vse skupaj v žaklju ( ki je lep in moden: D)… In to nove hlače!…. Ooo Sabrina. Pa je res nekaj! 😉

estrogen-hardworking-hormone shadow_curl

Pa sem si pri včerajšnjem treningu v fitnesu res malo vrgla učke na mojo podobo. Malo sem skomigala z glavo, ker se pač ne maram gledati, ampak je bilo vidno. Vampek je že malo bolje, bedrce se že manj ”lupčkajo” pri hoji (hehe), rita pa je kar naekrat dvignjena in neštrleča. Pa mi je vedno tako ”kipela” od telesa 😉

In kaj še potem. Za koncert so mi v oči padle zelo lepe elegante hlače. Ampak kroj je bil zares ozek. V rokah sem držala št.40, pa sem si mislila ” Hjooj Sabrina, tole ne boš spravila na svojo rito. Še pas imajo tako ozek in še neraztegljive so”… Pa sem jih šla vseeno poskusiti… Čeprav sem vedela, da sem bila na konfekcijski številki 42. In kaj se zgodi – prevelike so mi bile…. Prevelike??!! Pa nič mi ni bilo več jasno. Kako mi je lahko 40 številka prevelika, ko se mi pa zdi, da še imam tako veliko rito in vse skupaj;)… Okej – samo poskusila bom 38. Verjetno jih ne bom mogla zapet, ampak poskusila jih pa bom… Pa grem – se oblečem in jih zapnem brez problema!… Pravzaprav zares nisem mogla verjet, res ne! In bila sem res vesela – da bom na koncertu pela v dveh konfekcijskih številkah manj. Pa to pa je tudi nekaj 😉

In kaj sem ob tem spoznala. Da sem pač smotana ženska, pri kateri vsi opazijo spremembo, razen sama pri sebi ne. Enostavno sem slepa za takšne rezultate. Pa se obremenjujem z meritvami in tehtnico in včasih mojimi slabimi dnevi…. Namesto, da bi opazila tole! 😉

Tako da samo še nadaljujem, skupaj z mojo Barbaro! Res upam,da mi uspe… Pa kaj upam…. Hočem, da mi uspe! Vem, da mi bo!

Klikni za celoten Sabrina Blog.

 


hujsam_manjse_hlace.jpg



Z velikim veseljem delim z vami dojemanje gospe S., ki pridno vztraja pri svojem cilju.

Pravi, da ne razume ljudi, ki si želijo shujšati in pravijo da bi skoraj vse za to naredili, da se enostavno ne držijo plana in programa. Pravi: ”Razumem, da je življenje ni tako preprosto, kot bi si ga želeli, da je polno dobrih, lepih in tudi slabih in črnih treuntkov, ampak ko imaš enkrat rešitev pred nosom, zakaj za vraga je na primeš in se je ne držiš do konca?” Sama sem pač take narave, da ko sem na začetku videla svoj prvi rezultat sem bila še toliko bolj prepričana, da mi bo uspelo.

Ja, tudi sama sem imela črne misli in slabe dneve, ko bi vse skupaj poslala nekam in se potolažila z največjo tablico čokolade, ampak se nisem. Rezultata sem si tako močno želela, da sem vztrajala. Da sem znova in znova postavljala vprašanja osebni trenerki, dokler nisem dojela in razumela odgovorov, ki mi jih je dajala.

Danes lahko rečem, da sem tako blizu svoje cilja, da skoraj vsak dan opazim eno novo spremembo na sebi.

HLAČE…

V moji garderobi so pred nekaj mesecih bile same ohlapne in bolj ko ne temnih barv hlače, za katerimi oziroma pod katere sem se lahko skrila. Da bi si lažje predstavljali vam povem, da je bila moja konfenkcijska številka 48. No ja tudi v kakšne 46 sem se stlačila, ampak potem nisem skoraj cel dan nič jedla in bolje je bilo če sem stala; sedeti je bilo zelo naporno, vse me je tiščalo. Par dni nazaj sem se odločila da je čas za nove hlače. S strahom sem prodajalki v trgovini rekla : ”42 bi poizkusila?” HA HA HA Bravo jaz! Brez problema sem jih zapela in noro kako prijetno sem se počutila. Prodajlka pa me je vprašala, če bi morda poizkusila še eno številko manjše. HAHAHAHAAA Res sem bila ponosna sama nase in komaj sem čakala, da se slišim oziroma vidim z mojo osebno trenerko, da ji lahko to povem.

hujsam_manjse_hlace

OPRSJE…

Ne vem kako ostale ženske gledajo na to, ampak moj vidik je bil takle. Seveda sem si v mladih letih želela imeti večje oprsje, ker bom mogoče tako bolje očarala fanta, ki bi ga želela. No moža sem dobila, ampak ne zaradi mojega oprsja 😉 no z leti se mi je oprsje povečevalo, ampak z njim pa tudi moj trebušček. Hja, kaj pa zdaj? Kaj če mi zdaj večje oprsje, če imam pa še trebuh večji. No sedaj, ko sem spet na moji željeni teži se je seveda tudi oprsje temu primerno pomanjšalo. Ampak, danes imam raje malo manj bujen dekolte, kot pa velik trebuh! Tako da, PUSH UP gor in bo spet lepo zgledalo. Kajti pomembno je itak kako se jaz vidim in kako se jaz ob tem počutim.

osebni_trener_pomagaj

MALA ČRNA OBLIKCA…

obvezna garderoba vsake ženske! Tako pravim jaz. Vsaka bi jo morala imeti. No, končno je prišel čas, ko je pristala tudi v moji omari. Pa ne samo v omari, ampak sem jo takoj preizkusila in se v njej podala na semenj, kjer sem sama sebi dokazala, da sem resnično naredila noro vizualno spremembo. Komplimenti so padali kot snežinke v najhujšem snežnem viharju letos. Da ne bo pomote, tudi iz strani nežnejšega spola. To je bil ”boost” za mojo samopodobo. Končno sem resnično dojela, da sem lepa tudi navzven in da se mi ni potrebno več skrivati za ali pod širokimi oblekami. Ljudje, ki me dolgo niso videli so bili osupli, brez besed in seveda so me zasuli z vprašanji kot so kaj si pa počela, kako ti je to uspelo, kako dolgo, na kakšen način, itd.

hujsanje_cilj_obleka

Tako, jaz sem postala nova oseba, ampak samo navzven! Na moji poti sem se zelo potrudia, da sva skupaj z osebno trenerko premikali ”koleščke” na prava mesta in da se vrtijo v pravo smer. Seveda mojega potovanje še ni konec. Zdaj se učim kako to kar sem dosegla obdržati. In moram reči, da mislim da mi gre zelo dobro. Noro je to, da mislimo da vemo, pa prav zares nimamo pojma. In si samo škodimo.

Vsakemu polagam na srce, da če si resnično želiš shujšati, ne iskati razlogov da ne bi še danes ali pa da dvomiš v to kar ti bo povedal osebni trener. Zgrabi plan, ki ti ga da in se ga močno drži. Ja, bo zelo naporno, ampak mislim, da imamo vsi v sebi vsaj toliko trme, da je v tem oziroma takem primeru zelo dobrodošla in bo na koncu vaše poti veselje toliko večje in slajše. Zaupaj v besede in tudi v gotovost da boš dosegel rezultat, ki jo bo dal osebni trener. Kajti če se samo malo preskrolaš po Barbarini spletni strani, vidiš da ni uspelo le meni, ampak tudi drugim.

Tukaj še moj zadnji rezultat:

rezultat_v_4_mesecih_20_kg_manj

Še enkrat pohvalim in se zahvalim osebni trenerki Barbari za podporo, besede in njeno pozitivo! Resnično sva skupaj dosegli več kot pa sem si na začetku mislila, da bova.

Tako, jaz grem zdaj naprej, vi pa upam, da se mi kmalu pridružite z enakimi mislimi.

Vse lepo in lepe pozdrave tudi iz moje strani, gospa S.



Sabrina Blog.

Pozdravljeni dragi moji ”hujšarski” blogarji!

Upam, da ste super! In, da ni prav nobenega razloga, da to ne bi bili. Saj veste, ljudje smo po navadi slabe volje ”kar tako”. Prav zares – to ugotavljam. Zjutraj nam že nekaj ne ”zadiši” tako kot bi moralo, pa si že napovemo slab dan. Pa ni temu tako! Vedno je treba poiskati nekaj pozitivnega – to se vedno znova učim od sebe in iščem tudi pri drugih.

Verjetno se sprašujete, zakaj sem naredila takšen uvod. Ja no, ne bi vas rada kar takoj napadla, kako trpim in jem travo in pijem samo vodo, pa treniram kot zmešana, pa še Barbara me biča po skypu…. Če pa to ni res! 😉 Hehe, saj veste, da se rada hecam. Pač sem zabavna, tudi pri hujšanju. Ni tako hudo. Je tako, kakor si sam narediš. Pravzaprav si sami otežujemo vse zadeve v življenju, tudi hujšanje. Ja, tudi sama sem taka;) Včasih.

Jutro se je res zame začelo žalostno. Včasih enostavno ne veš, kaj delaš narobe. Se trudiš in si maksimalno želiš uspeha, potem pa se vedno znajdeš nekje vmes. Potem pa še sam ne veš kaj delaš. No, zato pa je tu Barbara. Moja Barbara;)

Naredila mi je nov osebni program treningov in prehranjevanja. In spraševala sem se, kdaj začeti. Nekaj hrane, ki je ne bom več rabila, sem namreč še imela v hladilniku. ”Ah, začni Sabrina v nedeljo….Ne,v ponedeljek…” sem se kregala sama s sabo. In kaj sem se odločila? Začela sem TISTI TRENUTEK! Točno to! In to je veliko boljše! Če bi prelagala in prelagala, bi se sigurno še kaj prekršila, ker bi se zbudila ”lačna Sabrina” ( kot jo jaz poimenujem) in mi rekla” Daj Sabrina, danes lahko. Itak jutri začneš nov korak”…. A vidite? Kako hinavski je naš ego in naše telo? Lahko si zeeeelo želimo, pa bomo vedno našli kakšen izgovor in prepričevanje v obratno smer. Včasih je res ferdamano težko. Priznam! 😉

Veste, če bi hotela ”izi”varianto, bi si izbrala dieto. Do poletja bi sigurno dala kakšen kilogram dol. A kaj, ko sem se z njimi že zdravstveno kar precej zapletla. In miselno. In tega nočem več! Zato sem izbrala novo in zrelo naložbo – življenjsko… Da se dokončno spremenim in NAUČIM tako živeti. To je najbolj pomembno. In verjemite mi, da sem drugače zelo aktivna. Včasih že kar preveč Moj organizem deluje na polno od 5h-22h. In potrebujem hrano. Za svoj tempo res! Na primer, danes sem že navsezgodaj bila v šoli, potem imela vaje z zborom, potem vaje s Pihalnim orkestrom za svoj koncert ( sigurno ste zasledili na moji FB strani – lepo vabljeni), potem sem že hitela na trening – in ga super opravila, ker sem bila res ”gnila”, sedaj pa še urejam poslovne maile in telefonske klice za nastope, čaka me še domača naloga, pa še vaditi moram….A berete? Takšen tempo potrebuje ustrezen način življenja in da končno odvrže vse svoje kilograme, ki so odveč in ga ovirajo. Verjamem, da sem na dobri poti. Res se trudim in se še bom!

Zato sem po fitnesu tudi skočila v trgovino. Hja, če kuham sama – seveda tudi sama nakupujem;) Pa sem si nabavila zdrave zadevščine, da bom lepo nadaljevala naprej. In gaaaaasa proti cilju!

Še tole bomo probali;)

Se beremo! Vesela bom, če boste spremljali mojo pot in rezultate.

Vse lepo….

Klikni za celoten Sabrina Blog.