30-kil-manj.jpg

Pozdravljeni! Sem mlada mamica dveh luštnih predšolskih otročkov. Ze od kar se spomnim me ‘’preveč’’ kilogramov spremlja iz otroških let. Ko sem bila najstnica, mladih rosnih 18 let in takrat v prvi ‘resni’ zvezi, so me besede kot so ‘moj buhteljček’, ‘bunkica’ in podobne začele resno motiti in se poigravati na zelo neprijazen način z mojo samozavestjo. Zato sem se čez poletje, ko sem imela časa več kot dovolj, ker ni bilo šole, podala na pot hujšanja. Izbrala sem si metodo hujšanja, za katero sem po kmečki logiki mislila da bo najboljša in najhitrejša. ‘’Manj jej in več migaj!’’ Tako sem vsak dan pojedla eno malo skodelico solate ter prekolesarila cca 20km, naredila nekaj čez 100 trebušnjakov in mogoče kakšen počep ter skleco. In waula…po dveh mesecih sem prišla iz okroglih 84kg na 56kg. Če pa to ni hud rezultat, pa nej me kokla zdej brcne. V pičlih dveh mesecih sem se dobesedno posušila. To je bilo skoraj -30kg. Bila sem  sicer bleda kot stena, a še vedno zelo ponosna na to kar sem dosegla. Noro se mi je zdelo, ko sem prišla nazaj v šolo, da so me vsi občudovali in hvalili. ‘’Juhuhu!’’ sem si takrat mislila. Potem pa je začelo primajkovati energije v šoli za učenje in morala sem začeti več jesti. In posledično tudi manj migati. Tako sem spet pridobila nekaj kilogramčkov nazaj. Mislim, da sem se potem vrtela nekje med 65kg in 70kg. Nisem si bila všeč in zato sem izbrala drugo pot, da spet pridem na tisto suhljato postavo. In tudi sem. Spet sem zelo zelo malo pojedla, tokrat dve solatki in kakšen kos kruha ter mesa poleg. In seveda, ker sem vedela da moram, če hočem kolikor toliko izgledati, narediti kakšen počep, izpadni korak, skleco ter trebušnjak sem to tudi storila. Skoraj vsak dan. In evo mene spet v hlačah številka 36 do 38 in majčke velikosti S. Da ne govorim, da energije nisem imela nobene. Nekje vmes sem zamenjala partnerja, tokrat sem bila ze na fakulteti, kjer pa sem se spoznala z aerobiko in fitnesom. Dva načina kako lahko pomigam in se podruzim s sošolkami. Pa tudi malo več sem začela jesti, ker učenje na fakulteti ni bila mala malca. Ker sem zelela imeti dobre ocene, sem nekako nehala se sekirati kako izlgedam in sem raje pojedla kaj več, da sem imela dovolj energije za aktivno učenje in poslušanje predavanj. Se pravi v letih od 21 do 25 sem nekako imela neko povprečno postavo, za zensko veliko 170cm. Kilogrami so se potem nekako skos vrtili okoli 65kg. Potem pa je nastopila sluzba. In ker sem se pa ze takrat toliko podučila, da če zelim dobro izlgedati, bom morala najti neko pametno razmerje med hrano, gibanjem in sluzbo. Takrat sem prvič najela osebnega trenerja, s katerim sem imela fantasticen rezultat. Iz povprečne postave pri 65kg, sem samo v nekaj mesecih prišla na lepih 60kg in vse je stalo na svojem mestu. Nič se ni tresno ali viselo kje čez. Noro dobro sem se počutila. In tako nekaj let kasneje, ko sem zadrzevala to postavo pa je prišel tudi nov partner, sedanji mozicek in tako sem pri svojih 28letih zanosila in rodila mojega prvorojenčka. Hmmm nosečniški trebušček je moral čimhitreje izginiti, ker to enostavno nisem bila jaz. Kdo je to spet ena bajsika v ogledalu. Nobeno oblačilo ni stalo na meni kot bi moralo. In tako sem 4 mesece po porodu spet najela osebnega trenerja oziroma tokrat osebno trenerko in z njo dosegla postavo o kateri sem mislila da lahko samo sanjam. Pri 59kg sem imela lepo viden ‘sixpack’, ritka napeta, lepe dolge noge; z bedri nisem nič drgnila in lahko sem nosila ekstremno kratke kilklice – miniče. To je bilo obdobje, ki če bi ga lahko priklicala nazaj oziroma ga kdaj spet dosegla bi bilo noro. Čeprav, če se prav spomnim, tisti trenutek sem zelela še več, še boljši rezultat. Nisem bila še popolnoma zadovoljna s postavo. Danes pa samo rečem, kaj bi dla da sem spet tam. Ampak moram pa povedati, da sem imela energije dovolj le za prekleto naporne treninge, pripravo hrane in veliko pomoči potrebne pri vzgoji otročka. Še dobro za mojega mozicka. Potem sem kolikor toliko vzdrzevala lepo postavo pri 62kg, dokler nisem spet zanosila. A na zalost tudi zelo kmalu splavila. Spraševala sem se ali sem preveč trenirala, premalo jedla oziroma iskala sem razloge v sebi zakaj se mi je to zgodilo. Z veliko psihološke podpore mojega moza sem prešla to obdobje in tudi spet zelo hitro zanosila. Potem pa sem se moralo zelo čuvati; po navodili mojega ginekologa, da se mi pslav ne bi ponovil. In tako so se mi kilogramčki pridno nabirali. Kljub temu, da sem imela nosečniško sladkorno, zaradi katere sem morala zelo paziti kaj in koliko pojem, sem si v drugi/tretji nosečnosti nabrala kar lepo zalogo novih nadleznih kilogramov. Spet sem bila tam okoli 80kg. V prvem letu po drugem porodu sem se uspela znebiti 6kg. Leto in 4 mesece po porodu pa sem si rekla, da zdaj je pa dovolj. Lansko morje je bilo lepo ampak leetos pa ne bom šla taka na morje. Zato sem začela upoštevati napotke trenerke. Piši kaj poješ, koliko poješ in začni počasi trenirati. Najprej pojdi le na tekalno stezo hoditi, nato malo dvigni naklon, potem dodaj še nekaj osnovnih vaj in počasi boš začela s celotnimi trening, ko si jih ze vajena oziroma jih ze poznaš.

kdaj-bom-spet-suha

In res je. Spet sem začela uporabljati myfitnesspall za popisovanje hrane in tako sem kaj hitro ugotovila, po treh tednih, da moje telo porabi nekje 2200kcal za vzdrzevanje trenutne teze. Nato pa sva s trenerko naredili nov plan. Kaj, kako in koliko bom trenirala ter najpomembnejše kaj inkoliko bom pojedla. Določila mi je 1600kcal dnevnega vnosa hrane ter tri treninge z utezmi in dva cardio treninga na teden. In spet nor rezultat. Če se ne bi tehtala in merila, ne bi verjela kaj vidim v ogledalu. Sej vemo vse, da se same sebe vidimo drugače kot pa dejansko izgledmo. V zadnjih treh tednih sem lazja za skoraj 3kg in ozja, samo v pasu, za 5cm ter povsod drugje po nekaj centimetrov. Spet noro ponosna na svoj rezultat. In ja mogoče izgleda, kot da se še vedno kot najstnica obremenjujem s svojo postavo. Ne bi ravno temu rekla obremenjevanje, kot pa to da se enostavno počutim bolje s postavo, ki jo bom imela čez nekaj tednov, kot pa s postavo, pri kateri nimam pojma kaj in kako bi se oblekla, da bi zgledalo okusno, kaj šele moderno. Morem povedat, da nisem ravno ekspert kar se tiče zadnje mode. Ampak nošenje večjih, L ali več, mi ni ravno po godu. Zato sem zelo vesela, ker se ze sedaj spravim kakšno M številko. No naj povem, da sem sedaj na 68kg in moj cilj je pridi do poletja na 63kg.

rada-bi-bila-kot-prej

Glede na vse prej napisano, sem kar nekaj let posvetila svoji postavi oziroma svoje dobremu počutju in se ob tem kar nekaj stvari naučila.

Zlate besede moje trenerke: ‘’Če zeliš konkreten rezultat, to ne bo šlo brez pisanja hrane in treningov ter vztrajnosti in potrpezljivosti!’’ Tega se drzim kot pribito. In tako bom letos na morju s ponosom in iskricah v očeh nosila vsa oblačila, ki so lani ostala doma v omari. In še nekaj sem prepričana. Letos bom dosegla rezulata, ki sem ga ze imela. In konec leta vem da bom imela postavo, ki jo bom z lahkoto vzdrzevala, imela dovolj energije za moja dva zlata mala sončka in moza. Tako, da lahko povzamem oziroma odgovorim na zgoraj postavljeno vprašanje, ali bom spet kdaj taka. JA BOM! In to še letos. Ampak na bistveno bolj zdrav, ‘’nezen’’ način. Ne tako ekstremično dosezen kot je bil prejšnjič( nekaj let nazaj).

rabim-trenerko


Leave a Reply

Your email address will not be published.