Pomeol Blog.
——
Mira nam sporoča…
Zame je življenje kot potovanje. Potovanje na tisoč strani, potovanje po tisočerih poteh. Včasih veselo, žalostno, smešno, radostno, utrujajoče, zabavno….Vsak po svoje hodimo po ravnih, širokih, dolgih, ozkih, strmih, kozjih, ovinkastih, vzpenjajočih, kamnitih, blatnih… asfaltiranih. Po ravninah, hribinah, vzpetinah, navkreber, v zavojih, po uhojenih ali novih, vedno naprej, kot reka, ki nikdar več ne oblizne istih bregov.
Vsak sam se odloči katero bo izbral, kako strmo se bo vzpenjal, kako dolgo bo hodil, kdaj, kaj bo na poti spoznal, kako težak tovor bo nosil, kje in kdaj ga bo odloži……..
Skozi življenje nosim svoj kovček. Zaradi teže ga prelagam iz ene roke v drugo. Večkrat ga utrujena odložim kraj poti, da si na njem odpočijem. Ne vidim v njegovo notranjost, a si domišjam, da nekaj vem o njegovi vsebini. Tipam po zaprašenih koščkih razmetane vsebine, da bi me spomnili… V temi stvari niso takšne, kot se zde na pogled. Šele ko jih s prsti zaznam si lahko iz njih sestavim – ustvarim novo sliko, in svet postane bolj zanesljiv. Počutim se bolj domače. Zadržim se ob njih, objamem jih…
Včasih pa se odločim da ga prav počasi odprem in stresem iz njega, kar ne sodi več vanj. Natančno pogledam, da bi si ponovno vtisnila v spomin – da ne bi pozabila – da nikoli več ne bi zašla v kovček. Vsi enkrat pridemo na cilj. Nihče ni prvi in nihče ni zadnji. Eni prej, eni kasneje, eni bogatejši, drugi malo manj, a vsi pridemo na cilj. Hujšanje res ni enostavno. Mnogo poti sem obšla, mnogo jih še bom, in nekoč bom prišla do konca.
Tone Pavček
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.
—-
Klikni za celoten Pomeol Blog.