vse_dam_od_sebe_trening.jpg

Intenzivni treningi so mi v izziv. Iz treninga v  trening opazim minimalne razlike v moči in vzdržljivosti. Mislim, da je ena izmed mojih prednosti pred vami ta, da imam zelo visoko toleranco na bolečino ter da lahko treniram v ali pod visokim srčnim utripom. Osebna trenerka mi je moj ošportno uro nastavila tako, da mi je nastavila meje srčnega utripa. Razdelila jih je tri dele, in sicer na 60-70% maksimalnega srčnega utripa, ki je zame 220utripov na minuto, nato na 70-80%, za katerega mi je rekla da naj se poskušam zadrževati čim večji del treninga v teh mejah, ker so optimalne za porabo maščobe in še ne pokurijo toliko mišic, ter na maksimalen del, ki je med 80-90% maksimalnega srčnega utripa. In ja, večino treninga se zadržujem nekje okoli 75-85%, odvisno od vaje. Ponavadi pri poskokih in hoji v izapdnem koraku brez problema pridem tudi čez 90%, ampak to je samo za nekaj trenutkov, potem pa itak pade kar hitro. Veliko poudarka je dala trenerka tudi na dihanje. Opazila sem, da sem do sedaj dihala ravno obratno, kot pa bi morala. Pravi, da je pravilen način tako, da ko se mišica krči, ko nam je težko takrat je treba zrak iztisnit ven iz pljuč, se pravi narediti izdih. Trenerka pravi, da takrat še dodatno pomagamo iztisniti moč, ki se skriva v mišicah. In res, da sem na začetku imela malo težav, predno sem se navadila dihati, ampak sedaj pa mi že gre. In razlika je opazna. Vsaj mislim da je.

hujsam_se_potim

Današnji trening je bil kar naporen. Najmlajši otroček je nekaj zbolel in kiha in kašlja oziroma bolj po domače povedano se davi, ko se želi izkašljati in se je budil ponoči in ko se mi ni dalo več vstajati in hoditi knjemu do posteljice, sem si ga vzela kar k meni v posteljo. To pa vse mamice vesto kako to potem izgledati spat. Vsake toliko časa te zbudi brca v rebra ali pa se vsede in potem kr vrže nate. In vse to pomeni nekvaliteten spanec in kratko noč. Ker pa sem trmasta treninga nisem prestavila na popoldan ali pa zvečer, ampak sem lepo vstala ko je zvonila budilka ob petih zjutraj. Lepo sem se pripravila, čeprav z muko, pojedla obrok za pred treningom, pripravila razpredelnico s treningom in začela. Po dvajsetih minutah treninga je kar teklo iz mene. Po vsaki vaji sem si obraz obrisala v brisačo, ker v naprotnem primeru bi imela tla popolnoma pošpricana. Zadnja vaje je vaja vzdržljivosti, in sicer drža v preži. Da se pohvalim in si dam sama sebi en velik ‘high five’, sem v zadnjih štirih tednih napredovala iz 15 sekund na dve minuti. Sem zelo ponosna na svoj rezultat. In med to vajo, ko sloniš na podlakteh in držiš glavi v isti liniji kot telo, mi je na vsakih toliko sekund pritekla kapljica potu po nosu in na tla. Ker se je v teh dveh minutah nabralo kar nekaj kapljic, ki so kapljale ena na drugo, je na tleh nastala ena prava mala lužica. Ko sem z vajo zaključila sem se zadihana zagledal vanjo. Kot bi se gledala v ogledalo. Svetloba, ki jeprihajala od strani skozi okno je bila ravno prav, da sem v lužici videla svoj odsev. Iz njega sem razbrala tisto, kar mi konstatno ponavlja moja osebna trenerka, in sicer poglej kam si prišla, kaj vse si že dosegla in kaj vse še lahko dosežeš, če se le odločiš, da boš vztrajala.

kapljica_znoja_med_treningom

Ne glede na to, da sem šele po parih minutah dobro prišla do sape in da sem v tem času umirila srčni utrip na nekaj normalnega, sem bila tisti trenutek nabita s toliko pozitivne energije, da bi lahko gore premikala. Vidim, da premalokrat verjamem vase, česa vse sem sposobna, da sem res lahko tudi jaz ena izmed tistih postavnim mamic, katere verjetno vsi občudujejo, kako dobro izgledajo, kako žarijo, ker so zadovoljne v svoji koži.  Prepričana sem, da je to moj tisti pravi cilj in ne same številke na tehtnici in centimetri obsegov. Ampak tisto notranje zadovoljstvo, ko ti je koža prav in ne živih in dihaš za nekoga drugega, kot to rade počnemo mame, ampak da dihaš skupaj z otrokom, s partnerjem. Da šele potem, ko imaš to notranje zadovoljstvo si resnično lahko srečen človek. In jaz se že zdaj veselim tega mojega srečnega človeka, ker sem in bom toliko trmasta in vztrajna, da ga bom dosegla. Da bom vzor mojim otrokom, kaj se da če je volja in česa vse smo sposobni narediti, ko si nečasa tako zelo močno želimo.

vse_dam_od_sebe_trening

Zato se le spravite migati, spremenit svoj življejski urnik in postanite srečne osebe tudi vi, skupaj z vašimi najdražjimi.


pozitiven_trenig_hujsanja.jpg

Se ti je že kdaj zgodilo, da si se zjokala sredi treninga? Evo meni se je to zgodilo prvič. Bom šla kar po vrsti, da si boš lažje predstavljala kaj konkretno se je zgodilo oziroma dogajalo danes zjutraj ob 5.30 uri.

zmerno_hujsanje

Malo slabše prespana noč, ker ima najmlajši zabasan nosek in še kašelj ga matra, ampak ko budilka zvoni vstanem. Cela ‘zalepljena’ se odvlečen do kopalnice in se oblečem v oblačila pripravljena za trening. Nato sledi kuhinja in prvi obrok pred treningom. To je bila danes šalca kakva, nekaj hidratov in nekaj beljakovin, da ne uničujem mišic, kot seem že enkrat povedal, da mi osebna trenerka teži, da naj ne treniram na prazen želodec. Potem prižgem računalnik, da odprem program treninga in vpišem današnji datum ter si pogledam kaj me čaka. Nato pa samo še športno uro gor, pašček okoli prsi sem že v kopalnici zapela, vtaknem moje nove bluetooth slušalke v ušesa in na telefonu pripravim remix pripravljen samo za trenirat. Ekola in začnem s treningom. Najprej ogrevanje in nato prva vaja, potem druga in vse lepo do zadnje desete in vse je ok. Lepo zadihana, pulz ravno v pravi višini za optimalno kurjenje maščob. In potem druga runda, še vedno gre vse lepo, le da se mi zdaj že pri kakšni vaji kar konkretno dvigne pulz in zatrese mišica, ampak stisnem do konca. In nato tretja runda. Konkretno vaja, kjer iz visoke drže v preži seskočiš v nizek počep in nato nazaj v prežo. Prvo in drugo rundo sem uspela narediti dvanajst oziroma trinjast ponovitev te vaje, za zadnjo tretjo rundo pa sem si v mislih zadala da bom naredila jih petnajst. In tako predno se sputim na tla diham globoka, ker sem zadihana še od prejšnje vaje, ter si v mislih ponavljam. To ti zmoreš, petnajst ponovitev, to ti zmoreš, ja lahko to narediš. Ti to zmoreš in tako p9onavljam še vsaj trikrat in nato začnem. Od enkrat, brez vmesne par sekundnem pavze, mi jih uspe narediti devet. Nato pa še dve in še dve in še zadnje dve in na koncu padem na kolena in začnem hlipati ter oči se mi zarosijo in solze silijo na plano. Nisem ravno prepričana ali mi je hudo ker se cela tresem ali sem samo presenečena sama nad sabo, da mi jih je res uspelo narediti petnajst ali sem srečna ali kaj naj si mislim. Potečeta mi dve solzi in nato velik globok vdih ter noro širok nasmeh in nato planem v smeh. Ja, srečna sem, da kar sem si zadala da bom naredila, sem tudi naredila. Še kar se tresem, pogledam pulz kako lepo počasi pada iz visokih 95 odstotkov nazaj na nekaj bolj normalnega. Naredim še do konca trening in se sedem na tla in se začnem smejati. V misli se mi je vrnil občutek, občutek zmage. No, še zdaj ko sem tole napisala sem se začela smejati iz samega ponosa, ker sem dosegla nekaj sama zase. Brez, da bi tisti trenutek potrebovala spodbudne besede moje osebne trenerke.

pozitiven_trenig_hujsanja

Je kar izziv, dajati vse od sebe, v primerjava kadar treniram s trenerko. Takrat mi ona pove kaj zmorem in to je po navadi veliko več kot pa sama mislim. Treningi z njo so še bolj intenzivni, ker nimam pojma od kje vzamem moč in naredim toliko kot mi reče. Tako da ja, čist ponosna nase in na moje solze sreče, kajti to je bilo vredno nekam zapisati. Seveda sem takoj po treningu napisala e-mail svoji trenerki, da se ji pohvalim kaj sem zmgola. Kar hitro sem tudi dobila njen odgovor in v njenih besedah sem razbrala, da je tudi ona zelo vesela in se veseli moje uspeha z mano. Velikokrat mi reče, da je vsaka moja zmaga tudi njena. Sicer, da ker zdaj ve kaj zmorem sama, me bo še bolj ‘gnala’ na skupnih treningih.

zmerno_hujsanje

Moje solze sreče danes so definitivno ena izmed prelomnic, ki si jih bom za vedno zapomnila. In že naslednji trening vem, da bom vsaj pri eni vaji naredila to kar sem danes. Dala še več od sebe in dosegla tisto, kar si bom zadala v mislih.


jutranja-telovadba.jpg

Ta je pa nora, si bo marsikdo mislil, če vstaja sredi noči samo zato da naredi trening v miru. Ja mogoče pa sem, ker si tako močno želim svojega rezultata, da sem pripravljena vstati tudi do dve uri preden bi ‘normalno’ vstala, samo zato, da bom v miru naredila trening, ki mi ga je predpisala moja osebna trenerka. In ne, ne krajšam si zato spanca, ker vem da je noro pomemben za moj cilj in rezultat. Hodim pač prej spat.

vadba-za-hujsanje-na-tesce

Sej sredi noči ni ravno dobesedno mišljeno sredi noči, ampak med 5 in 5.30 uro zjutraj. Marsikdo tudi vstane takrat, ker se mora še dve uri peljati da sploh pride do službe. Tko da se s tem tolažim. No, jaz vstanem da se na hitro uredim in oblečem v športna oblačila, pojem neko malenkost, ponavadi je to žlica ali dve kosmičev in z vodo zmešana merica beljakovin v prahu z okusom čokolade. To vse opravim v slabih 15minutah. Moja osebna trenerka pravi, da naj ne treniram na prazen želodec, kajti s tem bom uničila preveč mišic. Potem pa se že pripravim na trening. Zaženem računalnik, da si odprem program treninga, v katerega vpisujem ponovitve in težo uteži ter si pripravim svoje nove mega super duper bluetooth slušalke, jih povežem s telefon in poženem play-listo z samimi novimi dance in pop komadi. Ja, bistveno lažje treninram, če imam v ušesih glasbo z ritmom. Ker pač ne morem naviti zvočnike od računalnika, da zbudim ostalo mojo družinico. Mož, če kdaj vstane predno zaključim trening pravi, da se iz dnevne sobe sliši samo prestopanje in dihanje ter sem pa tja, ko pridem do sape tudi kakšna beseda iz pesmi, ki jo imam ravno v ušesu. No vsak moj trening traja od 45 min do maksimalno 1 ure. Razdeljeno imam po dnevih, kaj kdaj počnem, tako da ne treninram istih mišic vsak dan. Ponedeljek, sreda in petek so dnevi za uteži in torek ter četrtek sta rezervirana za cardio. Vsi trije treningi z utežmi pa se tudi med seboj razlikujejo. Ker čez vikend počivam je v ponedeljek na vrsti trening za celo telo, potem v sredo so bolj noge na udaru in v petek bolj roke oziroma zgornji del telesa. Načeloma pa me je začetku itak bolelo vse, tudi tiste mišice, katere sem mislila, da sploh niso nič delale. Zdaj po 8 tednih pa že bolj natančno lahko rečem, da vem kdaj je bil kateri trening. Mož tudi že opazi kdaj sem imela trening, ki je bil bolj osredotočen na noge, kajti ponavadi se potem popoldan bolj s težavo usedem na wc školjko. On se smeji, ker je smešno, jaz pa zato ker boli.

trening-naravi

Ja, na vsakem treningu dam vse od sebe. Tudi, ko že mislim, da ne morem več, stisnem zobe in naredim še tistih nekaj zadnjih ponovitev. Včasih se mi noge kar treesejo med tem ko se želim dvigniti iz počepa ali izpadnega koraka. Čeprav najbolj zabavna mi je vaja z žogo. Ležim na tleh, stopala so na žogi in žoga je čimbližje moji riti. Nato dvignem medenico čimvišje, iztegnem noge, tako da odrinem žogo stran od sebe, medtem ves čas držim medenico dvignjeno in potem povlečem noge nazaj k sebi. Trese se mi rit in noge. Osebna trenerka pravi, da je to najboljša vaja , sploh zame, ker moram ojačati zadnji del stegen – spodnjo ložo. Ja, se jača ja.

rana-ura-zlata-ura

Moj trenutno program, treninga in prehrane, ki je sicer usmerjen v hujšanje in preoblikovanje telesa, bi brez problema bil tudi potem, ko dosežem svoj cilj, moj način življenja, vsakdana. Itak vemo, da moramo biti aktivni celo življenje, če želimo dobro izgledati, še bolj pomembno pa je da če želimo biti zdravi. Tko da, že vnaprej hvala osebni trenerki, ki je zame naredila prefekten plan oziroma program. Hvala pa gre tudi meni, ker sem tako pridna in vztrajam. Rezultat se pa itak že vidi.


vaje-za-vec-energije.jpg

Nova športna oblačila so moj motivator, da lažje vztrajam. Pa se vseeno dostikrat pogovarjam s trenerko, ali so res nujno potrebna. Kot že veste sem že nekaj časa nazaj imela približno iste kilogram kot jih imam sedaj. Zakaj za vraga rabim zdaj druga oblačila? En izmed zanimivih odgovorov, ki pa verjamem da je eden in edini možen, je ta da je v starih oblačilih stara energija, ki pa ni dovolj, da bi me motivirala ta trenutek. S časom se tudi sami spremenimo, razširimo si obzorja razmišljanja in stvari, ki so stare so izstrošene, čeprav so še vedno cele in lepe in lepih barv in enkrat so nam morale biti všeč, da smo jih kupili.

pajkice-za-trening

Tako da sedaj sem ponosna lastnica novih dvojih pajkic, trenerke na patent (katerega modela nikoli do sedaj nisem bila ‘’fan’’) in dvojih kratkih hlač, ki bodo šle z menoj na morje z mojimi ‘novimi’ nogami in še enih tričetrt hlač/trenerke/pajkic na patent. Aja pa seveda treh novih športnih majčk, ki se mi lepo prilegajo na mojo novo nastajajoča se postavo. Nič me ne tišči, nič me ne veže in vse lepo stoji. Tako, da ko se pogledam v ogledalo v teh novih oblačilih vidim lepo in postavno mlado mamico, ki je pridna in pridno upošteva napotke svoje osebne trenerke glede prehrane in treninga ter se njeno telo spreminja v nekaj meni všečnega.

vec-energije

Ste se kdaj vprašale ali je pomembno kaj si bodo drugi mislili kako izgledam ali se samo primerjam z nekom drugim, o katerem itak nimam pojma kdo, kaj in zakaj je tak kot je ali vse to počnete zaradi sebe. Zase lahko rečem, da sem skozi leta opazila razliko. Kot mlada najstnica sem se seveda primerjala z ostalimi sošolkami in slikami iz katalogov in ja je bilo pomembno kaj si druge punce mislijo o omeni, o tem kako izgledam, ter seveda posledično kakšnemu oziroma kateregmu fantu bom bila všeč. Priznam, da ko sem prvič shujšala mi je samozavest skočila nad oblake, takrat sem tudi pustila takratnega fanta in spoznala enga ‘ful’ postavnega, za katerega sem mislila da ni šans da me bo sploh pogledal. No ja tut ta se ni dolg obdržal..hihi..no v glavnem, ko mi je samozavest skočila nad oblake oziroma kot pogovorno rada rečem ‘čez plafon’ sem zamenjala tudi skoraj vso garderobo. In ta mi je dala moči in vztrajnosti, da sem se potem kolikor toliko zadrževala pregreh. No potem ko sem spet bila pred tem da sem ‘morala’ shujšati, lepše napisano želela spet biti postavna, spet sem dobila nove športne copate, pa nove majčke za trenirat. In tako če pogledam nazaj, so me nove stvari načeloma spremljale na vsakem ‘potovanju’ do moje željene postave. No, in tako je tudi sedaj.

napeto-ritko

Saj se zavedam, da niso oblačila tista, ki me brcajo v rit za vsak trening in tlačijo v usta ‘pravo/zdravo’ hrano, ampak je tisti občutek, da mi dajajo moč, da jaz to vse zmorem. Da ko jih oblečem vidim moje telo v drugi luči. Da sem tudi jaz tista, ki dosega rezultate, vidne rezultate. V veliko podporu na tem področju je moje osebna trenerka. Noro na koliko različnih načinov mi je že predstavila procesa hujšanja in vztrajanja. Za vsako še tako neumno vprašanje ima odgovor kaj in zakaj je temu tako.

trenerka-za-fitnes

Tko da, če mi pomaga v omari kakšno novo oblačilo da ostajam na svoji začrtani poti, potem je bil to vreden nakup, upravičen nakup. Sicer pa, a nismo ženske dost po kopitu, da nikol nimamo dovolj
za obleč. Omare polne oblačil, obleči pa nimo nič pametnega.


30-kil-manj.jpg

Pozdravljeni! Sem mlada mamica dveh luštnih predšolskih otročkov. Ze od kar se spomnim me ‘’preveč’’ kilogramov spremlja iz otroških let. Ko sem bila najstnica, mladih rosnih 18 let in takrat v prvi ‘resni’ zvezi, so me besede kot so ‘moj buhteljček’, ‘bunkica’ in podobne začele resno motiti in se poigravati na zelo neprijazen način z mojo samozavestjo. Zato sem se čez poletje, ko sem imela časa več kot dovolj, ker ni bilo šole, podala na pot hujšanja. Izbrala sem si metodo hujšanja, za katero sem po kmečki logiki mislila da bo najboljša in najhitrejša. ‘’Manj jej in več migaj!’’ Tako sem vsak dan pojedla eno malo skodelico solate ter prekolesarila cca 20km, naredila nekaj čez 100 trebušnjakov in mogoče kakšen počep ter skleco. In waula…po dveh mesecih sem prišla iz okroglih 84kg na 56kg. Če pa to ni hud rezultat, pa nej me kokla zdej brcne. V pičlih dveh mesecih sem se dobesedno posušila. To je bilo skoraj -30kg. Bila sem  sicer bleda kot stena, a še vedno zelo ponosna na to kar sem dosegla. Noro se mi je zdelo, ko sem prišla nazaj v šolo, da so me vsi občudovali in hvalili. ‘’Juhuhu!’’ sem si takrat mislila. Potem pa je začelo primajkovati energije v šoli za učenje in morala sem začeti več jesti. In posledično tudi manj migati. Tako sem spet pridobila nekaj kilogramčkov nazaj. Mislim, da sem se potem vrtela nekje med 65kg in 70kg. Nisem si bila všeč in zato sem izbrala drugo pot, da spet pridem na tisto suhljato postavo. In tudi sem. Spet sem zelo zelo malo pojedla, tokrat dve solatki in kakšen kos kruha ter mesa poleg. In seveda, ker sem vedela da moram, če hočem kolikor toliko izgledati, narediti kakšen počep, izpadni korak, skleco ter trebušnjak sem to tudi storila. Skoraj vsak dan. In evo mene spet v hlačah številka 36 do 38 in majčke velikosti S. Da ne govorim, da energije nisem imela nobene. Nekje vmes sem zamenjala partnerja, tokrat sem bila ze na fakulteti, kjer pa sem se spoznala z aerobiko in fitnesom. Dva načina kako lahko pomigam in se podruzim s sošolkami. Pa tudi malo več sem začela jesti, ker učenje na fakulteti ni bila mala malca. Ker sem zelela imeti dobre ocene, sem nekako nehala se sekirati kako izlgedam in sem raje pojedla kaj več, da sem imela dovolj energije za aktivno učenje in poslušanje predavanj. Se pravi v letih od 21 do 25 sem nekako imela neko povprečno postavo, za zensko veliko 170cm. Kilogrami so se potem nekako skos vrtili okoli 65kg. Potem pa je nastopila sluzba. In ker sem se pa ze takrat toliko podučila, da če zelim dobro izlgedati, bom morala najti neko pametno razmerje med hrano, gibanjem in sluzbo. Takrat sem prvič najela osebnega trenerja, s katerim sem imela fantasticen rezultat. Iz povprečne postave pri 65kg, sem samo v nekaj mesecih prišla na lepih 60kg in vse je stalo na svojem mestu. Nič se ni tresno ali viselo kje čez. Noro dobro sem se počutila. In tako nekaj let kasneje, ko sem zadrzevala to postavo pa je prišel tudi nov partner, sedanji mozicek in tako sem pri svojih 28letih zanosila in rodila mojega prvorojenčka. Hmmm nosečniški trebušček je moral čimhitreje izginiti, ker to enostavno nisem bila jaz. Kdo je to spet ena bajsika v ogledalu. Nobeno oblačilo ni stalo na meni kot bi moralo. In tako sem 4 mesece po porodu spet najela osebnega trenerja oziroma tokrat osebno trenerko in z njo dosegla postavo o kateri sem mislila da lahko samo sanjam. Pri 59kg sem imela lepo viden ‘sixpack’, ritka napeta, lepe dolge noge; z bedri nisem nič drgnila in lahko sem nosila ekstremno kratke kilklice – miniče. To je bilo obdobje, ki če bi ga lahko priklicala nazaj oziroma ga kdaj spet dosegla bi bilo noro. Čeprav, če se prav spomnim, tisti trenutek sem zelela še več, še boljši rezultat. Nisem bila še popolnoma zadovoljna s postavo. Danes pa samo rečem, kaj bi dla da sem spet tam. Ampak moram pa povedati, da sem imela energije dovolj le za prekleto naporne treninge, pripravo hrane in veliko pomoči potrebne pri vzgoji otročka. Še dobro za mojega mozicka. Potem sem kolikor toliko vzdrzevala lepo postavo pri 62kg, dokler nisem spet zanosila. A na zalost tudi zelo kmalu splavila. Spraševala sem se ali sem preveč trenirala, premalo jedla oziroma iskala sem razloge v sebi zakaj se mi je to zgodilo. Z veliko psihološke podpore mojega moza sem prešla to obdobje in tudi spet zelo hitro zanosila. Potem pa sem se moralo zelo čuvati; po navodili mojega ginekologa, da se mi pslav ne bi ponovil. In tako so se mi kilogramčki pridno nabirali. Kljub temu, da sem imela nosečniško sladkorno, zaradi katere sem morala zelo paziti kaj in koliko pojem, sem si v drugi/tretji nosečnosti nabrala kar lepo zalogo novih nadleznih kilogramov. Spet sem bila tam okoli 80kg. V prvem letu po drugem porodu sem se uspela znebiti 6kg. Leto in 4 mesece po porodu pa sem si rekla, da zdaj je pa dovolj. Lansko morje je bilo lepo ampak leetos pa ne bom šla taka na morje. Zato sem začela upoštevati napotke trenerke. Piši kaj poješ, koliko poješ in začni počasi trenirati. Najprej pojdi le na tekalno stezo hoditi, nato malo dvigni naklon, potem dodaj še nekaj osnovnih vaj in počasi boš začela s celotnimi trening, ko si jih ze vajena oziroma jih ze poznaš.

kdaj-bom-spet-suha

In res je. Spet sem začela uporabljati myfitnesspall za popisovanje hrane in tako sem kaj hitro ugotovila, po treh tednih, da moje telo porabi nekje 2200kcal za vzdrzevanje trenutne teze. Nato pa sva s trenerko naredili nov plan. Kaj, kako in koliko bom trenirala ter najpomembnejše kaj inkoliko bom pojedla. Določila mi je 1600kcal dnevnega vnosa hrane ter tri treninge z utezmi in dva cardio treninga na teden. In spet nor rezultat. Če se ne bi tehtala in merila, ne bi verjela kaj vidim v ogledalu. Sej vemo vse, da se same sebe vidimo drugače kot pa dejansko izgledmo. V zadnjih treh tednih sem lazja za skoraj 3kg in ozja, samo v pasu, za 5cm ter povsod drugje po nekaj centimetrov. Spet noro ponosna na svoj rezultat. In ja mogoče izgleda, kot da se še vedno kot najstnica obremenjujem s svojo postavo. Ne bi ravno temu rekla obremenjevanje, kot pa to da se enostavno počutim bolje s postavo, ki jo bom imela čez nekaj tednov, kot pa s postavo, pri kateri nimam pojma kaj in kako bi se oblekla, da bi zgledalo okusno, kaj šele moderno. Morem povedat, da nisem ravno ekspert kar se tiče zadnje mode. Ampak nošenje večjih, L ali več, mi ni ravno po godu. Zato sem zelo vesela, ker se ze sedaj spravim kakšno M številko. No naj povem, da sem sedaj na 68kg in moj cilj je pridi do poletja na 63kg.

rada-bi-bila-kot-prej

Glede na vse prej napisano, sem kar nekaj let posvetila svoji postavi oziroma svoje dobremu počutju in se ob tem kar nekaj stvari naučila.

Zlate besede moje trenerke: ‘’Če zeliš konkreten rezultat, to ne bo šlo brez pisanja hrane in treningov ter vztrajnosti in potrpezljivosti!’’ Tega se drzim kot pribito. In tako bom letos na morju s ponosom in iskricah v očeh nosila vsa oblačila, ki so lani ostala doma v omari. In še nekaj sem prepričana. Letos bom dosegla rezulata, ki sem ga ze imela. In konec leta vem da bom imela postavo, ki jo bom z lahkoto vzdrzevala, imela dovolj energije za moja dva zlata mala sončka in moza. Tako, da lahko povzamem oziroma odgovorim na zgoraj postavljeno vprašanje, ali bom spet kdaj taka. JA BOM! In to še letos. Ampak na bistveno bolj zdrav, ‘’nezen’’ način. Ne tako ekstremično dosezen kot je bil prejšnjič( nekaj let nazaj).

rabim-trenerko



Manj jej in te bo manj oziroma manj ko boš pojedla prej boš shujšala! Ja? Si prepričana v to?

Veš, da če se želiš znebiti odvečnih kilogramov moraš jesti manj. Izbereš si nek način prehranjevanja – neko dieto, ki je sama po sebi zelo strogo zastavljena, potem pa narediš oziroma delaš svetovno NAPAKO. Ješ še manj, kot bi morala. Le vsake toliko, ko res ne zdržiš več, pa poješ ravno tisto, česar ne bi smela.

In tako si vsak konec tedna razočarana nad svojim rezultatom, ki ga praktično ni. Ti pa si se več tednov matrala in (kolikor toliko…) držala navodil diete.

Tvoj glavni problem/izziv je pojesti dovolj tiste hrane, ki jo telo potrebuje, da lahko normalno funkcionira. In seveda odstraniti iz tvojega jedilnika vse tisto, kar ti onemogoča, da bi končno dosegla svoj cilj.

Skupaj poglejva česa MANJ in česa VEČ, da te bo potem resnično manj oziroma boš shujšala 😉

 

MANJ sladkarij  –>

Absolutno pravilno razmišljanje, ki te bo prej ali slej pripeljalo bližje cilju. Že en sam bonbonček sproži reakcijo oziroma željo po še in še težje se ti bo upreti naslednjemu. Kot domine, ki se ena za drugo porušijo. Zelo redko ostane pri SAMO ENEM bonbonu.

sladkarije_manj_hujsanje

VEČ zelenjave –>

Ogromno nujno potrebnih hranilnih snovi + vlaknin, ki so obvezne za dobro prebavo. Količinsko je lahko poješ več, pa boš še vedno pojedla manj (kalorij) kot bi jih s sladkarijami.

 zelenjave_vec

MANJ procesirane, vnaprej pripravljene hrane –>

V že pripravljeni hrani se skriva nešteto dodatkov, ki tvojemu telesu prej škodijo kot koristijo. Večina procesirane hrane vsebuje cel kup dodane soli in sladkorja. Da o ostalih substancah sploh ne govorim. Si se morda npr. kdaj vprašala kaj za vraga dajo v že pripravljen burger, da bi po končanem obroku lahko še kar jedla in jedla? Verjemi, zelo dobro so naštudirali katere ojačevalce okusa, pospeševalce apetita itd.. morajo dodati, da se tvoje telo odziva z željo po še.

 procesirana_prehrana

VEČ sveže pripravljenih obrokov oziroma obrokov, ki jih pripravimo sami –>

Le na ta način boš vedela kaj boš dejansko pojedla. Tudi v primeru, ko si hrano oziroma obroke pripraviš za cel teden vnaprej,  veš, da nisi uporabila nobenih konzervansov ipd., temveč izbrala le živila za katera veš, da kuhana, pečena ali sveža lahko počakajo v hladilniku tudi več dni. Seveda pa, če in ko ti čas dopušča posegaj po sveže pripravljeni hrani.

 osebni_trener_priprava_hrane

MANJ barvastih pijač –>

Če je pijača pisanih barv lahko s precejšnjo gotovostjo sklepaš, da ima poleg barvil dodan sladkor, ki seveda ni v skladu s tvojim načrtom hujšanja. S pitjem teh pijač po nepotrebnem zaužiješ dodatne kalorije in enako kot pri sladkarijah in procesirani hrani se v njih skriva želja po še.

pisane_pijace_osebni_trener

VEČ vode –>

Edino z njo se boš resnično odžejala in re-hidrirala telo. Kar je še posebej pri hujšanju izrednega pomena. In ne, ne boš sprala nobenih elektrolitov iz sistema, saj če sva realni, ti predstavlja ta trenutek že liter ali dva vode na dan ogromen zalogaj.

 voda_hujsanje_osebni_trener

Malo MANJ Cardia (aerobne vadbe) –>

Aerobna vadba je fajn, vendar je bolje če je kombinirana z anaerobno. Seveda je dobra za srčno-žilni sistem – da pridobiš na kondiciji, da si ojačaš srce, da ‘se nadihaš’ več kisika, itd. Vendar pa potrebuješ za uspešno hujšanje najprej anaerobno vadbo in namesto preveč cardia raje več počitka.

cardio_osebni_trener

VEČ vaj za moč (anaerobne vadbe) –>

Ne boj se uteži! Ne boš postala ”nabildana”! S tem imajo še fantje ”problem”. Imela pa boš lepo oblikovano telo, saj boš telesu dala vedeti, da naj v obdobju pomanjkanja hrane pusti mišice pri miru, ter naj primanjkljaj raje vzame iz lastnih zalog. Prav tako boš z vajami za moč pospešila metabolizem in si občasno celo lahko privoščila kakšno tortico več. 🙂

 utezi_osebni_trener

 

 



Sabrina Blog.

Pozdravljeni!

Pa je tukaj pomlad. Skoraj – ne še čisto uradno (  to bo za moj rojstni dan:D). Sonček sije, kratki rokavi so se že pokazali, z njimi pa tudi kakšen zimski kilogramček ali pa pridno natrenirane mišice. Kakor pri komu. Jaz se še trudim za to zadnje;)

In nadaljujem svojo ”hujšarsko misijo” z Barbaro. Upam,da mi gre dobro – tudi s padci. Čeprav sem smotana -priznam. Čeprav nisem perfekcionist, sem pa res samokritična. To verjetno izvira iz mojega področja delovanja – glasba, novinarstvo. Kjer moraš vedno dati vse od sebe. In tako poskušam delati tudi pri izgubljanju kilogramov. Čeprav včasih ni lahko. Sploh takrat, ko nisem spočita ( kot zadnje čase zaradi natrpanega urnika), pa nastopi utrujenost in z njo povezana lakota in želja po vsem prepovedanem. Tako, da se včasih kar borim. Ampak se ne dam kar tako! Če so padci, pa se skupaj z Barbaro poskušam čimbolje pobrat in iti naprej. In se ne tako hudo ”kaznovati” .

Pravzaprav si do zdaj sama pri sebi nisem ”dovolila” videti kakšne razlike v ogledalu. Ja, čudna sem.  Verjetno tudi za to, ker se pač gledam vsak dan in zaradi tega že kaj ”težko” opazim. Takšni pač smo ljudje. Včasih se celo sami slepimo, da ne vidimo sprememb – samo zato, ker niso še tako ogroomne. Ampak so, v njih pa je trud!

In kaj sledi zdaj. Ko sem se že malo prenehala obremenjevati, kakšna sem videti in da bom že nekoč izgubila tiste tečne kilograme, ki mi ne ležijo le na telesu, pač pa tudi na duši,  so ostali opazili še prej kot pa jaz sama. In to so opazili tisti – ki sploh niso vedeli, da sem se česa takšnega sploh lotila. ” Sabrina, a ti si pa nekam shujšala?…. Ooo Sabrina, tebi pa se že res nekaj pozna!…Ej Sabrina, ravno sem te gledala – a nisi nekaj shujšala?”… In potem se sama sebe vprašam ”A res? A sem res?… Ja mogoče pa le res malce. Mogoče se mi res že kaj vidi malega”. Pa se včeraj odpravljam na televizijsko snemanje in oblečem NOVE hlače, ki sem jih kupila kakšna dva tedna nazaj. In kaj opazim – prav visele so mi vsepovsod! Kot bi imela rito in vse skupaj v žaklju ( ki je lep in moden: D)… In to nove hlače!…. Ooo Sabrina. Pa je res nekaj! 😉

estrogen-hardworking-hormone shadow_curl

Pa sem si pri včerajšnjem treningu v fitnesu res malo vrgla učke na mojo podobo. Malo sem skomigala z glavo, ker se pač ne maram gledati, ampak je bilo vidno. Vampek je že malo bolje, bedrce se že manj ”lupčkajo” pri hoji (hehe), rita pa je kar naekrat dvignjena in neštrleča. Pa mi je vedno tako ”kipela” od telesa 😉

In kaj še potem. Za koncert so mi v oči padle zelo lepe elegante hlače. Ampak kroj je bil zares ozek. V rokah sem držala št.40, pa sem si mislila ” Hjooj Sabrina, tole ne boš spravila na svojo rito. Še pas imajo tako ozek in še neraztegljive so”… Pa sem jih šla vseeno poskusiti… Čeprav sem vedela, da sem bila na konfekcijski številki 42. In kaj se zgodi – prevelike so mi bile…. Prevelike??!! Pa nič mi ni bilo več jasno. Kako mi je lahko 40 številka prevelika, ko se mi pa zdi, da še imam tako veliko rito in vse skupaj;)… Okej – samo poskusila bom 38. Verjetno jih ne bom mogla zapet, ampak poskusila jih pa bom… Pa grem – se oblečem in jih zapnem brez problema!… Pravzaprav zares nisem mogla verjet, res ne! In bila sem res vesela – da bom na koncertu pela v dveh konfekcijskih številkah manj. Pa to pa je tudi nekaj 😉

In kaj sem ob tem spoznala. Da sem pač smotana ženska, pri kateri vsi opazijo spremembo, razen sama pri sebi ne. Enostavno sem slepa za takšne rezultate. Pa se obremenjujem z meritvami in tehtnico in včasih mojimi slabimi dnevi…. Namesto, da bi opazila tole! 😉

Tako da samo še nadaljujem, skupaj z mojo Barbaro! Res upam,da mi uspe… Pa kaj upam…. Hočem, da mi uspe! Vem, da mi bo!

Klikni za celoten Sabrina Blog.

 


Pomeol.jpg



Pomeol Blog.
——

Naša Pomeolovka Mira se drži obljube in se nam je po mesecu dni javila kako ji gre in kaj se dogaja. Pa si poglejmo kaj pravi.

Kakorkoli že je bilo in je,  za nami je mesec »samostojnega plavanja« – brez POMEOLA, brez pomoči strokovnjakov!

Z največjim veseljem vam javljam, da sem še vedno na poti. Prav ali ne, sama sem se odločila za to pot,pa tudi to, da se po mesecu dni oglasim. Tega se držim, kot sem se priporočil, ki sem jih prvi mesec dal osebni trener. Seveda tukaj mislim Barbaro 😉

Po novem mesecu dni sem ponovno opravila, tehtanje, meritve. Rezultati vam bodo dali odgovor.  Čeravno si nisem  vsega zapomnila v tistem mesecu, mi v ušesih znano odzvanjajo besede, da je 2 kg na mesec  skoraj  optimalno. Zame je to še ena nova potrditev, – da sem se držala njenih nasvetov – da plavam sama,  vztrajam, da zmorem, čeprav se mi je mesec vlekel  v neskončnost. Ampak za začetek pa vsakemu toplo priporočam podporo osebne trenerke Barbare in Pomeola.

rezultat_2_meseca

Še nabolj pomembno pa je,da lahko jem. JEM in sem sita, teža pa vseeno pada! Da ne  stradam, da nisem lačna,  čeprav mi hrana vsakokrat ni ravno povšeči.

Naredili smo nov red, za novo zdravje! Zelenjave je v izobilju, kombiniramo jo vsak po svojem okusu in imamo jo  zelo radi.  Sama nimam več želje po sladkem.  Sladkarije so se mi v duhu tako zataknile kot »poc«, prava sladka packarija s tisočerimi kemičnimi dodatki, ki samo preslepijo brbončice. V veliko veselje mi je sladko sadje, ki je zdaj poponoma drugačnega okusa.  Zelo sladko – vendar drugače sladko od procesiranih slaščic, in dosegljivo v manjših količinah.

Vadba je postala lažja in zato tudi hitrejša – pravilnejša, da ne trpijo – sklepi, kolena. Problemi so še vedno sklece na tleh, a naredim zaporedoma 10 ženskih.  Grem naprej, dokler ne bom zmogla tudi moških! Nisem še  vrgla puške v koruzo!

Ker smo v družini štirje člani, ki smo se skoraj vsi nekoč  obremenjevali s povečano težo, nam je danes lažje, saj delujemo kot skupina.  Vsi se prehranjujemo po Barbarinem načrtu, z malimi odstopanji . Kolikor si pač kdo upa, ker ve kako napake »popraviti«.  Drug drugemu nudimo pomoč, ko se ne znajdemo, ali nam zmanjka volje.  Pripravljamo hrano v naprej in ne kompliciramo.

Osebni trener, ah pa saj lahko rečem kar moja trenerka Barbara, je tista, ki pravi: Zdaj ne moreš odnehati, ker  ves čas vztrajno delaš in  ne moreš pustiti, kar si dosegla v dveh mesecih!

Pot se nadaljuje……………..za vsakogar drugače!

 

—-

Klikni za celoten Pomeol Blog.



Sabrina Blog.

Pozdravljeni dragi moji ”hujšarski” blogarji!

Upam, da ste super! In, da ni prav nobenega razloga, da to ne bi bili. Saj veste, ljudje smo po navadi slabe volje ”kar tako”. Prav zares – to ugotavljam. Zjutraj nam že nekaj ne ”zadiši” tako kot bi moralo, pa si že napovemo slab dan. Pa ni temu tako! Vedno je treba poiskati nekaj pozitivnega – to se vedno znova učim od sebe in iščem tudi pri drugih.

Verjetno se sprašujete, zakaj sem naredila takšen uvod. Ja no, ne bi vas rada kar takoj napadla, kako trpim in jem travo in pijem samo vodo, pa treniram kot zmešana, pa še Barbara me biča po skypu…. Če pa to ni res! 😉 Hehe, saj veste, da se rada hecam. Pač sem zabavna, tudi pri hujšanju. Ni tako hudo. Je tako, kakor si sam narediš. Pravzaprav si sami otežujemo vse zadeve v življenju, tudi hujšanje. Ja, tudi sama sem taka;) Včasih.

Jutro se je res zame začelo žalostno. Včasih enostavno ne veš, kaj delaš narobe. Se trudiš in si maksimalno želiš uspeha, potem pa se vedno znajdeš nekje vmes. Potem pa še sam ne veš kaj delaš. No, zato pa je tu Barbara. Moja Barbara;)

Naredila mi je nov osebni program treningov in prehranjevanja. In spraševala sem se, kdaj začeti. Nekaj hrane, ki je ne bom več rabila, sem namreč še imela v hladilniku. ”Ah, začni Sabrina v nedeljo….Ne,v ponedeljek…” sem se kregala sama s sabo. In kaj sem se odločila? Začela sem TISTI TRENUTEK! Točno to! In to je veliko boljše! Če bi prelagala in prelagala, bi se sigurno še kaj prekršila, ker bi se zbudila ”lačna Sabrina” ( kot jo jaz poimenujem) in mi rekla” Daj Sabrina, danes lahko. Itak jutri začneš nov korak”…. A vidite? Kako hinavski je naš ego in naše telo? Lahko si zeeeelo želimo, pa bomo vedno našli kakšen izgovor in prepričevanje v obratno smer. Včasih je res ferdamano težko. Priznam! 😉

Veste, če bi hotela ”izi”varianto, bi si izbrala dieto. Do poletja bi sigurno dala kakšen kilogram dol. A kaj, ko sem se z njimi že zdravstveno kar precej zapletla. In miselno. In tega nočem več! Zato sem izbrala novo in zrelo naložbo – življenjsko… Da se dokončno spremenim in NAUČIM tako živeti. To je najbolj pomembno. In verjemite mi, da sem drugače zelo aktivna. Včasih že kar preveč Moj organizem deluje na polno od 5h-22h. In potrebujem hrano. Za svoj tempo res! Na primer, danes sem že navsezgodaj bila v šoli, potem imela vaje z zborom, potem vaje s Pihalnim orkestrom za svoj koncert ( sigurno ste zasledili na moji FB strani – lepo vabljeni), potem sem že hitela na trening – in ga super opravila, ker sem bila res ”gnila”, sedaj pa še urejam poslovne maile in telefonske klice za nastope, čaka me še domača naloga, pa še vaditi moram….A berete? Takšen tempo potrebuje ustrezen način življenja in da končno odvrže vse svoje kilograme, ki so odveč in ga ovirajo. Verjamem, da sem na dobri poti. Res se trudim in se še bom!

Zato sem po fitnesu tudi skočila v trgovino. Hja, če kuham sama – seveda tudi sama nakupujem;) Pa sem si nabavila zdrave zadevščine, da bom lepo nadaljevala naprej. In gaaaaasa proti cilju!

Še tole bomo probali;)

Se beremo! Vesela bom, če boste spremljali mojo pot in rezultate.

Vse lepo….

Klikni za celoten Sabrina Blog.

 



Sabrina Blog.

Prav lepe pozdravčke!

Jaz sem Sabrina. Me veseli!;) Kdo ste pa vi? Upam, da radovedni bralci, ki se sprašujete ”kaj zaboga” bom vendarle tukajle čivkala o hujšanju. Hja res, hujšanje. Tista stara debela teta, ki nikomur ne da dihati. Ki nas obremenjuje. Še huje, celo zasleduje nas. Pravzaprav ne – še huje je. Z njo gremo celo spat in se z njo tudi zbudimo. Ja, to je ta stara, huda, debela teta – hujšanje;)

Vesela sem, da bom lahko svoje izkušnje delila z vami. Moja osebna trenerka Barbara ( ki je prosim lepo – d’best), mi je dala pobudo in ”zeleno luč” za blog in mislim, da bom s tem tudi sama na boljši poti k cilju, ki sem si ga zadala po novem letu. Hja, saj vem, kaj zdaj premišljujete. ”Ahh, novo leto. Tudi jaz sem si zadal/a novoletno zaobljubo, da bom spremenila svoj način življenja. A kaj, ko je padlo v vodo že naslednji teden zaradi tiste tortice, pa kozarca alkohola, aah, pa še trening sem ”prešprical/a”…” Ja, tako je to. Ampak sem si rekla ”Ne, Sabrina. Tokrat bo drugače!”. Pa sem se znašla pri Barbari in sedaj uresničujeva pot k zdravemu življenju ( in zdravi glavi – to je zeelo pomembno! ), lepšemu videzu in hujšanju. Saj vem, sliši se ”simpel kot pasulj”;)

S tem tednom sem se nekako spet na novo zagonila. Verjemite mi, kako me je bilo strah prejšnjega tedna – počitnice, več časa ( za premišljevanje, kaj bom jedla – in to ni OK;) ), pa pust, rojstni dnevi in zabave… In moje telo se je obranilo tako, da je zbolelo in me prikovalo na posteljo. Hja, od tistih dni nisem imela čisto nič – ampak se pa tudi nisem pregrešila, ker se seveda nisem mogla. No, pa je nekaj dobrega v tem! Včeraj sem tako opravila maksimalen trening in rezultat? Danes komaj hodim! Brez heca, kar ne moreš verjeti, kako telo pade iz svoje forme. Moja rita me tako boli, da se usedem, kot bi imela pampers pleničko;) hehe

Ampak nič zato, komaj sem čakala, da zopet začnem. Da grem naprej in zagonim shujševalna kolesa;) Tako, da imam danes dan kot se šika. Pust zdravih ust! Če bodo prišle kakšne maškorce, imam seveda krofe. Pa še sama sem jih spekla 😀 Ampak mene prav nič ne premamijo, sama sebe pa ravno tudi ne izzivam z njimi, hehe. Jih kar lepo pustim ”spančkati”. Pa sem si pripravila raje okusen zdrav obrok, njaaami.

Pust zdravih ust!;)

Želim vam maksimalen lep in norčav pust. Pa naredite tudi nekaj zase. Pozabavajte se, si privoščite kakšno dobroto in poskrbite na vsakodnevne skrbi. Raje jim nadenite masko…Ja – tudi svojim težavam. Boste videli, kako bo vse lepše;)

Klikni za celoten Sabrina Blog.