Pomeol Blog.
——
Naša Pomeolovka Mira se drži obljube in se nam je po mesecu dni javila kako ji gre in kaj se dogaja. Pa si poglejmo kaj pravi.
Kakorkoli že je bilo in je, za nami je mesec »samostojnega plavanja« – brez POMEOLA, brez pomoči strokovnjakov!
Z največjim veseljem vam javljam, da sem še vedno na poti. Prav ali ne, sama sem se odločila za to pot,pa tudi to, da se po mesecu dni oglasim. Tega se držim, kot sem se priporočil, ki sem jih prvi mesec dal osebni trener. Seveda tukaj mislim Barbaro 😉
Po novem mesecu dni sem ponovno opravila, tehtanje, meritve. Rezultati vam bodo dali odgovor. Čeravno si nisem vsega zapomnila v tistem mesecu, mi v ušesih znano odzvanjajo besede, da je 2 kg na mesec skoraj optimalno. Zame je to še ena nova potrditev, – da sem se držala njenih nasvetov – da plavam sama, vztrajam, da zmorem, čeprav se mi je mesec vlekel v neskončnost. Ampak za začetek pa vsakemu toplo priporočam podporo osebne trenerke Barbare in Pomeola.
Še nabolj pomembno pa je,da lahko jem. JEM in sem sita, teža pa vseeno pada! Da ne stradam, da nisem lačna, čeprav mi hrana vsakokrat ni ravno povšeči.
Naredili smo nov red, za novo zdravje! Zelenjave je v izobilju, kombiniramo jo vsak po svojem okusu in imamo jo zelo radi. Sama nimam več želje po sladkem. Sladkarije so se mi v duhu tako zataknile kot »poc«, prava sladka packarija s tisočerimi kemičnimi dodatki, ki samo preslepijo brbončice. V veliko veselje mi je sladko sadje, ki je zdaj poponoma drugačnega okusa. Zelo sladko – vendar drugače sladko od procesiranih slaščic, in dosegljivo v manjših količinah.
Vadba je postala lažja in zato tudi hitrejša – pravilnejša, da ne trpijo – sklepi, kolena. Problemi so še vedno sklece na tleh, a naredim zaporedoma 10 ženskih. Grem naprej, dokler ne bom zmogla tudi moških! Nisem še vrgla puške v koruzo!
Ker smo v družini štirje člani, ki smo se skoraj vsi nekoč obremenjevali s povečano težo, nam je danes lažje, saj delujemo kot skupina. Vsi se prehranjujemo po Barbarinem načrtu, z malimi odstopanji . Kolikor si pač kdo upa, ker ve kako napake »popraviti«. Drug drugemu nudimo pomoč, ko se ne znajdemo, ali nam zmanjka volje. Pripravljamo hrano v naprej in ne kompliciramo.
Osebni trener, ah pa saj lahko rečem kar moja trenerka Barbara, je tista, ki pravi: Zdaj ne moreš odnehati, ker ves čas vztrajno delaš in ne moreš pustiti, kar si dosegla v dveh mesecih!
Pot se nadaljuje……………..za vsakogar drugače!
—-
Klikni za celoten Pomeol Blog.