Fitnes Archives - Osebna Trenerka za hujšanje in fitnes

vse_dam_od_sebe_trening.jpg

Intenzivni treningi so mi v izziv. Iz treninga v  trening opazim minimalne razlike v moči in vzdržljivosti. Mislim, da je ena izmed mojih prednosti pred vami ta, da imam zelo visoko toleranco na bolečino ter da lahko treniram v ali pod visokim srčnim utripom. Osebna trenerka mi je moj ošportno uro nastavila tako, da mi je nastavila meje srčnega utripa. Razdelila jih je tri dele, in sicer na 60-70% maksimalnega srčnega utripa, ki je zame 220utripov na minuto, nato na 70-80%, za katerega mi je rekla da naj se poskušam zadrževati čim večji del treninga v teh mejah, ker so optimalne za porabo maščobe in še ne pokurijo toliko mišic, ter na maksimalen del, ki je med 80-90% maksimalnega srčnega utripa. In ja, večino treninga se zadržujem nekje okoli 75-85%, odvisno od vaje. Ponavadi pri poskokih in hoji v izapdnem koraku brez problema pridem tudi čez 90%, ampak to je samo za nekaj trenutkov, potem pa itak pade kar hitro. Veliko poudarka je dala trenerka tudi na dihanje. Opazila sem, da sem do sedaj dihala ravno obratno, kot pa bi morala. Pravi, da je pravilen način tako, da ko se mišica krči, ko nam je težko takrat je treba zrak iztisnit ven iz pljuč, se pravi narediti izdih. Trenerka pravi, da takrat še dodatno pomagamo iztisniti moč, ki se skriva v mišicah. In res, da sem na začetku imela malo težav, predno sem se navadila dihati, ampak sedaj pa mi že gre. In razlika je opazna. Vsaj mislim da je.

hujsam_se_potim

Današnji trening je bil kar naporen. Najmlajši otroček je nekaj zbolel in kiha in kašlja oziroma bolj po domače povedano se davi, ko se želi izkašljati in se je budil ponoči in ko se mi ni dalo več vstajati in hoditi knjemu do posteljice, sem si ga vzela kar k meni v posteljo. To pa vse mamice vesto kako to potem izgledati spat. Vsake toliko časa te zbudi brca v rebra ali pa se vsede in potem kr vrže nate. In vse to pomeni nekvaliteten spanec in kratko noč. Ker pa sem trmasta treninga nisem prestavila na popoldan ali pa zvečer, ampak sem lepo vstala ko je zvonila budilka ob petih zjutraj. Lepo sem se pripravila, čeprav z muko, pojedla obrok za pred treningom, pripravila razpredelnico s treningom in začela. Po dvajsetih minutah treninga je kar teklo iz mene. Po vsaki vaji sem si obraz obrisala v brisačo, ker v naprotnem primeru bi imela tla popolnoma pošpricana. Zadnja vaje je vaja vzdržljivosti, in sicer drža v preži. Da se pohvalim in si dam sama sebi en velik ‘high five’, sem v zadnjih štirih tednih napredovala iz 15 sekund na dve minuti. Sem zelo ponosna na svoj rezultat. In med to vajo, ko sloniš na podlakteh in držiš glavi v isti liniji kot telo, mi je na vsakih toliko sekund pritekla kapljica potu po nosu in na tla. Ker se je v teh dveh minutah nabralo kar nekaj kapljic, ki so kapljale ena na drugo, je na tleh nastala ena prava mala lužica. Ko sem z vajo zaključila sem se zadihana zagledal vanjo. Kot bi se gledala v ogledalo. Svetloba, ki jeprihajala od strani skozi okno je bila ravno prav, da sem v lužici videla svoj odsev. Iz njega sem razbrala tisto, kar mi konstatno ponavlja moja osebna trenerka, in sicer poglej kam si prišla, kaj vse si že dosegla in kaj vse še lahko dosežeš, če se le odločiš, da boš vztrajala.

kapljica_znoja_med_treningom

Ne glede na to, da sem šele po parih minutah dobro prišla do sape in da sem v tem času umirila srčni utrip na nekaj normalnega, sem bila tisti trenutek nabita s toliko pozitivne energije, da bi lahko gore premikala. Vidim, da premalokrat verjamem vase, česa vse sem sposobna, da sem res lahko tudi jaz ena izmed tistih postavnim mamic, katere verjetno vsi občudujejo, kako dobro izgledajo, kako žarijo, ker so zadovoljne v svoji koži.  Prepričana sem, da je to moj tisti pravi cilj in ne same številke na tehtnici in centimetri obsegov. Ampak tisto notranje zadovoljstvo, ko ti je koža prav in ne živih in dihaš za nekoga drugega, kot to rade počnemo mame, ampak da dihaš skupaj z otrokom, s partnerjem. Da šele potem, ko imaš to notranje zadovoljstvo si resnično lahko srečen človek. In jaz se že zdaj veselim tega mojega srečnega človeka, ker sem in bom toliko trmasta in vztrajna, da ga bom dosegla. Da bom vzor mojim otrokom, kaj se da če je volja in česa vse smo sposobni narediti, ko si nečasa tako zelo močno želimo.

vse_dam_od_sebe_trening

Zato se le spravite migati, spremenit svoj življejski urnik in postanite srečne osebe tudi vi, skupaj z vašimi najdražjimi.


pozitiven_trenig_hujsanja.jpg

Se ti je že kdaj zgodilo, da si se zjokala sredi treninga? Evo meni se je to zgodilo prvič. Bom šla kar po vrsti, da si boš lažje predstavljala kaj konkretno se je zgodilo oziroma dogajalo danes zjutraj ob 5.30 uri.

zmerno_hujsanje

Malo slabše prespana noč, ker ima najmlajši zabasan nosek in še kašelj ga matra, ampak ko budilka zvoni vstanem. Cela ‘zalepljena’ se odvlečen do kopalnice in se oblečem v oblačila pripravljena za trening. Nato sledi kuhinja in prvi obrok pred treningom. To je bila danes šalca kakva, nekaj hidratov in nekaj beljakovin, da ne uničujem mišic, kot seem že enkrat povedal, da mi osebna trenerka teži, da naj ne treniram na prazen želodec. Potem prižgem računalnik, da odprem program treninga in vpišem današnji datum ter si pogledam kaj me čaka. Nato pa samo še športno uro gor, pašček okoli prsi sem že v kopalnici zapela, vtaknem moje nove bluetooth slušalke v ušesa in na telefonu pripravim remix pripravljen samo za trenirat. Ekola in začnem s treningom. Najprej ogrevanje in nato prva vaja, potem druga in vse lepo do zadnje desete in vse je ok. Lepo zadihana, pulz ravno v pravi višini za optimalno kurjenje maščob. In potem druga runda, še vedno gre vse lepo, le da se mi zdaj že pri kakšni vaji kar konkretno dvigne pulz in zatrese mišica, ampak stisnem do konca. In nato tretja runda. Konkretno vaja, kjer iz visoke drže v preži seskočiš v nizek počep in nato nazaj v prežo. Prvo in drugo rundo sem uspela narediti dvanajst oziroma trinjast ponovitev te vaje, za zadnjo tretjo rundo pa sem si v mislih zadala da bom naredila jih petnajst. In tako predno se sputim na tla diham globoka, ker sem zadihana še od prejšnje vaje, ter si v mislih ponavljam. To ti zmoreš, petnajst ponovitev, to ti zmoreš, ja lahko to narediš. Ti to zmoreš in tako p9onavljam še vsaj trikrat in nato začnem. Od enkrat, brez vmesne par sekundnem pavze, mi jih uspe narediti devet. Nato pa še dve in še dve in še zadnje dve in na koncu padem na kolena in začnem hlipati ter oči se mi zarosijo in solze silijo na plano. Nisem ravno prepričana ali mi je hudo ker se cela tresem ali sem samo presenečena sama nad sabo, da mi jih je res uspelo narediti petnajst ali sem srečna ali kaj naj si mislim. Potečeta mi dve solzi in nato velik globok vdih ter noro širok nasmeh in nato planem v smeh. Ja, srečna sem, da kar sem si zadala da bom naredila, sem tudi naredila. Še kar se tresem, pogledam pulz kako lepo počasi pada iz visokih 95 odstotkov nazaj na nekaj bolj normalnega. Naredim še do konca trening in se sedem na tla in se začnem smejati. V misli se mi je vrnil občutek, občutek zmage. No, še zdaj ko sem tole napisala sem se začela smejati iz samega ponosa, ker sem dosegla nekaj sama zase. Brez, da bi tisti trenutek potrebovala spodbudne besede moje osebne trenerke.

pozitiven_trenig_hujsanja

Je kar izziv, dajati vse od sebe, v primerjava kadar treniram s trenerko. Takrat mi ona pove kaj zmorem in to je po navadi veliko več kot pa sama mislim. Treningi z njo so še bolj intenzivni, ker nimam pojma od kje vzamem moč in naredim toliko kot mi reče. Tako da ja, čist ponosna nase in na moje solze sreče, kajti to je bilo vredno nekam zapisati. Seveda sem takoj po treningu napisala e-mail svoji trenerki, da se ji pohvalim kaj sem zmgola. Kar hitro sem tudi dobila njen odgovor in v njenih besedah sem razbrala, da je tudi ona zelo vesela in se veseli moje uspeha z mano. Velikokrat mi reče, da je vsaka moja zmaga tudi njena. Sicer, da ker zdaj ve kaj zmorem sama, me bo še bolj ‘gnala’ na skupnih treningih.

zmerno_hujsanje

Moje solze sreče danes so definitivno ena izmed prelomnic, ki si jih bom za vedno zapomnila. In že naslednji trening vem, da bom vsaj pri eni vaji naredila to kar sem danes. Dala še več od sebe in dosegla tisto, kar si bom zadala v mislih.


vaje-za-vec-energije.jpg

Nova športna oblačila so moj motivator, da lažje vztrajam. Pa se vseeno dostikrat pogovarjam s trenerko, ali so res nujno potrebna. Kot že veste sem že nekaj časa nazaj imela približno iste kilogram kot jih imam sedaj. Zakaj za vraga rabim zdaj druga oblačila? En izmed zanimivih odgovorov, ki pa verjamem da je eden in edini možen, je ta da je v starih oblačilih stara energija, ki pa ni dovolj, da bi me motivirala ta trenutek. S časom se tudi sami spremenimo, razširimo si obzorja razmišljanja in stvari, ki so stare so izstrošene, čeprav so še vedno cele in lepe in lepih barv in enkrat so nam morale biti všeč, da smo jih kupili.

pajkice-za-trening

Tako da sedaj sem ponosna lastnica novih dvojih pajkic, trenerke na patent (katerega modela nikoli do sedaj nisem bila ‘’fan’’) in dvojih kratkih hlač, ki bodo šle z menoj na morje z mojimi ‘novimi’ nogami in še enih tričetrt hlač/trenerke/pajkic na patent. Aja pa seveda treh novih športnih majčk, ki se mi lepo prilegajo na mojo novo nastajajoča se postavo. Nič me ne tišči, nič me ne veže in vse lepo stoji. Tako, da ko se pogledam v ogledalo v teh novih oblačilih vidim lepo in postavno mlado mamico, ki je pridna in pridno upošteva napotke svoje osebne trenerke glede prehrane in treninga ter se njeno telo spreminja v nekaj meni všečnega.

vec-energije

Ste se kdaj vprašale ali je pomembno kaj si bodo drugi mislili kako izgledam ali se samo primerjam z nekom drugim, o katerem itak nimam pojma kdo, kaj in zakaj je tak kot je ali vse to počnete zaradi sebe. Zase lahko rečem, da sem skozi leta opazila razliko. Kot mlada najstnica sem se seveda primerjala z ostalimi sošolkami in slikami iz katalogov in ja je bilo pomembno kaj si druge punce mislijo o omeni, o tem kako izgledam, ter seveda posledično kakšnemu oziroma kateregmu fantu bom bila všeč. Priznam, da ko sem prvič shujšala mi je samozavest skočila nad oblake, takrat sem tudi pustila takratnega fanta in spoznala enga ‘ful’ postavnega, za katerega sem mislila da ni šans da me bo sploh pogledal. No ja tut ta se ni dolg obdržal..hihi..no v glavnem, ko mi je samozavest skočila nad oblake oziroma kot pogovorno rada rečem ‘čez plafon’ sem zamenjala tudi skoraj vso garderobo. In ta mi je dala moči in vztrajnosti, da sem se potem kolikor toliko zadrževala pregreh. No potem ko sem spet bila pred tem da sem ‘morala’ shujšati, lepše napisano želela spet biti postavna, spet sem dobila nove športne copate, pa nove majčke za trenirat. In tako če pogledam nazaj, so me nove stvari načeloma spremljale na vsakem ‘potovanju’ do moje željene postave. No, in tako je tudi sedaj.

napeto-ritko

Saj se zavedam, da niso oblačila tista, ki me brcajo v rit za vsak trening in tlačijo v usta ‘pravo/zdravo’ hrano, ampak je tisti občutek, da mi dajajo moč, da jaz to vse zmorem. Da ko jih oblečem vidim moje telo v drugi luči. Da sem tudi jaz tista, ki dosega rezultate, vidne rezultate. V veliko podporu na tem področju je moje osebna trenerka. Noro na koliko različnih načinov mi je že predstavila procesa hujšanja in vztrajanja. Za vsako še tako neumno vprašanje ima odgovor kaj in zakaj je temu tako.

trenerka-za-fitnes

Tko da, če mi pomaga v omari kakšno novo oblačilo da ostajam na svoji začrtani poti, potem je bil to vreden nakup, upravičen nakup. Sicer pa, a nismo ženske dost po kopitu, da nikol nimamo dovolj
za obleč. Omare polne oblačil, obleči pa nimo nič pametnega.


trenerka-za-trening.jpg

Kot sem ze prejšnjič povedala sem mamica dveh malih sončkov, katerima se posvetim včasih tudi več kot 100%; oziroma si vzameta moje nergije kolikor jima jo dovolim, čeprav ne zelim. In to pomeni, da sem na koncu dneva zelo utrujena, pa nimam kaj pokazati, da sem počela ali naredila. Le veliko sem se igrala z otrokoma. Pa bi marsikdo lahko rekel, sej to ni tako tezko. Ne ni, le ne smeš dovoliti da ti popijejo vso energijo, ki jo imaš. To pa je sploh tezko, če jim dovoliš, čeprav nehote, da si jo vzamejo kolikor si jo pač zelijo. Tako, to povedano me boste zdaj morda lazje razumeli kako funkcioniram glede treningov.

intenziven-trening

Ne, ni mi tezko se spravit trenirat ali pa trening na splošno, če je to v okviru kot sem si ga začrtala na začetku tedna oziroma kot ga ima splaniranega s trenerko. Moj plan je sledeč; ponedeljek, sreda in petek trening z utezmi, torek in četrtek pa cardio. Naj bolj mi ustrezajo trening zjutraj. Se pravi vstanem okoli 6ure zjutraj, pripravim in odpeljem otroka v vrtec in nato sledi trening. Potem sluzba, nato popoldan po tretji uri po otroka v vrtec, malo igre zunaj, sprehod ali če grdo vreme notri ali kakšen obisk do babic in nato večerja ter priprava otrok na spanje okoli sedme zvečer in potem seveda še, ker sem ju razvadila, še sedenje poleg postelje dokler ne zaspita in nato se lahko šele sama zrihtam za spat okoli 9 ure zvečer. Če seveda ne zaspim kar na stolu. To je en tak perfekten dan. Ko pa se zgodijo spremembe kot so recimo kakšni prazniki, izleti ali bolezen mojih otročičkov, pa je moram moj plan prilagoditi. Ena variata, ki mi še nekako znese jo izpeljati brez večje muke, če je recimo ko/če je najmlajši doma, da naredim trening v času ko gre počivat; to je nekje sredi dneva. Imam ravno dovolj časa da odtreniram, se stuširam in potem pripravim obrok zase in potem še za ostale člane moje druzinice. V primeru, ko pa gremo kam, in to da se moramo na pot podati ze zjutraj, se pravi ni časa za jutranji trening, je pa plan da naredim trening ko pridemo nazaj domov. To pa se nikoli ne ve kdaj bo to. To pa mi povzroča ‘’probleme’’. Oziroma lahko rečem, da je to pa kar izziv zame, da imam pozno popoldan oziroma zvečer še toliko energije, da naredim trening. Kako pa ga bom naredila pa je drugo vprašanje. Ampak sem toliko trmasta, da se bom gnala do točke, da bom sama sebe dojemala da sem dala vse od sebe oziroma, da kot pravi moja trenerka, da sem naredila več oziroma boljše kot pa prejšnji trening…je treba napredovat iz treninga v trening, če ne ne moremo pričakovati, da se bo telo odzvalo na način kot bi mi radi. Telo se hitro navadi in vedno išče bliznjice kako bi trening naredilo čim lazje.

shujsam-v-treh-tednih

Tako, da moje rešitev v takem primeru je, da se ze vnaprej dogovorim z mozem, da takoj ko pridemo domov on prevzame večerno nalogo kar se otrok tiče in on poskrbi da sta sita in čista v postelji, jaz pa se posvetim treningu. Noro tezko se spravim narediti trening zvečer. Imam občutek, da sem energijo porabila ze čez dan. Zato mi pomaga tudi zelo glasna muzika, da je čim manj motečih elementov. Amapk kar pa je najboljše; občutek po končanem večernem treningu. Tisto veselo utrujeno stanje, ki ga tezko opišem. Sem vesela in ponosna da sem naredila trening, čeprav sem se z muko spravila v športne copate in oblačila. Ko pa je vsak teden viden tudi rezultat, potem pa si sploh skoraj dobesedno potrepljam na rame, da sem naredila tudi tist trening, ki mi ni najbolj dišal. Moja osebna trenerka seveda sleherno sledi vsemu kar počnem, kaj jem, mojim treningom in ker se seveda tudi pogovarjave kaj vse se dogaja v moji glavi, v mojem vsakdanu, seveda ve tudi za vse tiste dneve ko sem imela izziv narediti trening. In ko mi ona reče, da se ravno v takih primerih pokaze kdo si resnično zeli rezultatov in kdo si jih sploh zasluzi, potem kar zrastem za par centimetrov…tako metaforično povedano.

hitro-hujsanje-pred-poletjem

Veliko mi pomeni, če me trenerka pohvali in tudi ko vidim kako je vesela za moj rezultat sem še toliko bolj pridna in resnično vlozim veliko energije, da sledim vsem njenim napotkom in nasvetom.


30-kil-manj.jpg

Pozdravljeni! Sem mlada mamica dveh luštnih predšolskih otročkov. Ze od kar se spomnim me ‘’preveč’’ kilogramov spremlja iz otroških let. Ko sem bila najstnica, mladih rosnih 18 let in takrat v prvi ‘resni’ zvezi, so me besede kot so ‘moj buhteljček’, ‘bunkica’ in podobne začele resno motiti in se poigravati na zelo neprijazen način z mojo samozavestjo. Zato sem se čez poletje, ko sem imela časa več kot dovolj, ker ni bilo šole, podala na pot hujšanja. Izbrala sem si metodo hujšanja, za katero sem po kmečki logiki mislila da bo najboljša in najhitrejša. ‘’Manj jej in več migaj!’’ Tako sem vsak dan pojedla eno malo skodelico solate ter prekolesarila cca 20km, naredila nekaj čez 100 trebušnjakov in mogoče kakšen počep ter skleco. In waula…po dveh mesecih sem prišla iz okroglih 84kg na 56kg. Če pa to ni hud rezultat, pa nej me kokla zdej brcne. V pičlih dveh mesecih sem se dobesedno posušila. To je bilo skoraj -30kg. Bila sem  sicer bleda kot stena, a še vedno zelo ponosna na to kar sem dosegla. Noro se mi je zdelo, ko sem prišla nazaj v šolo, da so me vsi občudovali in hvalili. ‘’Juhuhu!’’ sem si takrat mislila. Potem pa je začelo primajkovati energije v šoli za učenje in morala sem začeti več jesti. In posledično tudi manj migati. Tako sem spet pridobila nekaj kilogramčkov nazaj. Mislim, da sem se potem vrtela nekje med 65kg in 70kg. Nisem si bila všeč in zato sem izbrala drugo pot, da spet pridem na tisto suhljato postavo. In tudi sem. Spet sem zelo zelo malo pojedla, tokrat dve solatki in kakšen kos kruha ter mesa poleg. In seveda, ker sem vedela da moram, če hočem kolikor toliko izgledati, narediti kakšen počep, izpadni korak, skleco ter trebušnjak sem to tudi storila. Skoraj vsak dan. In evo mene spet v hlačah številka 36 do 38 in majčke velikosti S. Da ne govorim, da energije nisem imela nobene. Nekje vmes sem zamenjala partnerja, tokrat sem bila ze na fakulteti, kjer pa sem se spoznala z aerobiko in fitnesom. Dva načina kako lahko pomigam in se podruzim s sošolkami. Pa tudi malo več sem začela jesti, ker učenje na fakulteti ni bila mala malca. Ker sem zelela imeti dobre ocene, sem nekako nehala se sekirati kako izlgedam in sem raje pojedla kaj več, da sem imela dovolj energije za aktivno učenje in poslušanje predavanj. Se pravi v letih od 21 do 25 sem nekako imela neko povprečno postavo, za zensko veliko 170cm. Kilogrami so se potem nekako skos vrtili okoli 65kg. Potem pa je nastopila sluzba. In ker sem se pa ze takrat toliko podučila, da če zelim dobro izlgedati, bom morala najti neko pametno razmerje med hrano, gibanjem in sluzbo. Takrat sem prvič najela osebnega trenerja, s katerim sem imela fantasticen rezultat. Iz povprečne postave pri 65kg, sem samo v nekaj mesecih prišla na lepih 60kg in vse je stalo na svojem mestu. Nič se ni tresno ali viselo kje čez. Noro dobro sem se počutila. In tako nekaj let kasneje, ko sem zadrzevala to postavo pa je prišel tudi nov partner, sedanji mozicek in tako sem pri svojih 28letih zanosila in rodila mojega prvorojenčka. Hmmm nosečniški trebušček je moral čimhitreje izginiti, ker to enostavno nisem bila jaz. Kdo je to spet ena bajsika v ogledalu. Nobeno oblačilo ni stalo na meni kot bi moralo. In tako sem 4 mesece po porodu spet najela osebnega trenerja oziroma tokrat osebno trenerko in z njo dosegla postavo o kateri sem mislila da lahko samo sanjam. Pri 59kg sem imela lepo viden ‘sixpack’, ritka napeta, lepe dolge noge; z bedri nisem nič drgnila in lahko sem nosila ekstremno kratke kilklice – miniče. To je bilo obdobje, ki če bi ga lahko priklicala nazaj oziroma ga kdaj spet dosegla bi bilo noro. Čeprav, če se prav spomnim, tisti trenutek sem zelela še več, še boljši rezultat. Nisem bila še popolnoma zadovoljna s postavo. Danes pa samo rečem, kaj bi dla da sem spet tam. Ampak moram pa povedati, da sem imela energije dovolj le za prekleto naporne treninge, pripravo hrane in veliko pomoči potrebne pri vzgoji otročka. Še dobro za mojega mozicka. Potem sem kolikor toliko vzdrzevala lepo postavo pri 62kg, dokler nisem spet zanosila. A na zalost tudi zelo kmalu splavila. Spraševala sem se ali sem preveč trenirala, premalo jedla oziroma iskala sem razloge v sebi zakaj se mi je to zgodilo. Z veliko psihološke podpore mojega moza sem prešla to obdobje in tudi spet zelo hitro zanosila. Potem pa sem se moralo zelo čuvati; po navodili mojega ginekologa, da se mi pslav ne bi ponovil. In tako so se mi kilogramčki pridno nabirali. Kljub temu, da sem imela nosečniško sladkorno, zaradi katere sem morala zelo paziti kaj in koliko pojem, sem si v drugi/tretji nosečnosti nabrala kar lepo zalogo novih nadleznih kilogramov. Spet sem bila tam okoli 80kg. V prvem letu po drugem porodu sem se uspela znebiti 6kg. Leto in 4 mesece po porodu pa sem si rekla, da zdaj je pa dovolj. Lansko morje je bilo lepo ampak leetos pa ne bom šla taka na morje. Zato sem začela upoštevati napotke trenerke. Piši kaj poješ, koliko poješ in začni počasi trenirati. Najprej pojdi le na tekalno stezo hoditi, nato malo dvigni naklon, potem dodaj še nekaj osnovnih vaj in počasi boš začela s celotnimi trening, ko si jih ze vajena oziroma jih ze poznaš.

kdaj-bom-spet-suha

In res je. Spet sem začela uporabljati myfitnesspall za popisovanje hrane in tako sem kaj hitro ugotovila, po treh tednih, da moje telo porabi nekje 2200kcal za vzdrzevanje trenutne teze. Nato pa sva s trenerko naredili nov plan. Kaj, kako in koliko bom trenirala ter najpomembnejše kaj inkoliko bom pojedla. Določila mi je 1600kcal dnevnega vnosa hrane ter tri treninge z utezmi in dva cardio treninga na teden. In spet nor rezultat. Če se ne bi tehtala in merila, ne bi verjela kaj vidim v ogledalu. Sej vemo vse, da se same sebe vidimo drugače kot pa dejansko izgledmo. V zadnjih treh tednih sem lazja za skoraj 3kg in ozja, samo v pasu, za 5cm ter povsod drugje po nekaj centimetrov. Spet noro ponosna na svoj rezultat. In ja mogoče izgleda, kot da se še vedno kot najstnica obremenjujem s svojo postavo. Ne bi ravno temu rekla obremenjevanje, kot pa to da se enostavno počutim bolje s postavo, ki jo bom imela čez nekaj tednov, kot pa s postavo, pri kateri nimam pojma kaj in kako bi se oblekla, da bi zgledalo okusno, kaj šele moderno. Morem povedat, da nisem ravno ekspert kar se tiče zadnje mode. Ampak nošenje večjih, L ali več, mi ni ravno po godu. Zato sem zelo vesela, ker se ze sedaj spravim kakšno M številko. No naj povem, da sem sedaj na 68kg in moj cilj je pridi do poletja na 63kg.

rada-bi-bila-kot-prej

Glede na vse prej napisano, sem kar nekaj let posvetila svoji postavi oziroma svoje dobremu počutju in se ob tem kar nekaj stvari naučila.

Zlate besede moje trenerke: ‘’Če zeliš konkreten rezultat, to ne bo šlo brez pisanja hrane in treningov ter vztrajnosti in potrpezljivosti!’’ Tega se drzim kot pribito. In tako bom letos na morju s ponosom in iskricah v očeh nosila vsa oblačila, ki so lani ostala doma v omari. In še nekaj sem prepričana. Letos bom dosegla rezulata, ki sem ga ze imela. In konec leta vem da bom imela postavo, ki jo bom z lahkoto vzdrzevala, imela dovolj energije za moja dva zlata mala sončka in moza. Tako, da lahko povzamem oziroma odgovorim na zgoraj postavljeno vprašanje, ali bom spet kdaj taka. JA BOM! In to še letos. Ampak na bistveno bolj zdrav, ‘’nezen’’ način. Ne tako ekstremično dosezen kot je bil prejšnjič( nekaj let nazaj).

rabim-trenerko



 

Ne glede na to, ali želite s pomočjo teka izgubiti kak kilogram ali zgolj priti v formo in si nabrati nekaj mišic, je sestavni del dobrega tekaškega načrta tudi pravilna prehrana. Toda ne mislite, da to pomeni le pravilen obrok pred in po teku oz katerikoli vadbi.

osebna trenerka kaj naj jem

 

Naše telo potrebuje hrano ves čas in le če mu bomo konstantno dovajali vse potrebne hranilne snovi, ga bomo uspešno preskrbeli z vsem kar potrebuje. Če boste imeli to vedno v mislih, pa boste s smernicami za prehranjevanje pred in po vadbi dali piko na i zdravemu življenjskemu slogu in optimalnemu treningu.

 

Pred treningom malo in sladko

Če ogljikovih hidratov niste zaužili že nekaj ur, naj zato obrok pred treningom vsebuje tudi več enostavnih OH (bolj zrela banana, breskev, marelica, ipd.). V vsakem primeru posezite po hrani, ki se lažje prebavlja, kamor sodijo predvsem živila z manjšo vsebnostjo maščobe in vlaknin, neposredno pred treningom pa lahko poseže predvsem po OH z relativno visokim glikemičnim indeksom, ki se bodo prej absorbirali in bodo na voljo za uporabo. Toda nikar ne pretiravajte s sladkorjem, sicer bo dvigu energije vsaj začasno vsekakor sledil njen hiter padec.

 

Štiri ure ali pol ure?

Količina in sestava hrane pred treningom ter koliko časa pred tekom naj bo zadnji obrok je precej odvisno od posameznika. Nekateri lahko trenirajo brez problema s skoraj polnim želodcem, nekateri pa tudi 2-4h pred treningom ne smejo ničesar več pojesti. Kot osebna trenerka vsakemu svetujem naj sam preizkusi, kaj mu ustreza. Sama priporočam manjši obrok nekje med 30-60 min pred treningom, tako ne boste imeli občutka polnega želodca, pa tudi vsaj en del hrane, se bo že prebavil in začel dovajati energijo. Po obilnem obroku pa velja s treningom počakati vsaj 90-120min ali še dlje.

 

Konec treninga, lačno telo

Takoj po končanem treningu je v prvih 15-30 minutah zaradi boljše regeneracije oziroma okrevanja po mojem mnenju zelo smiselno zaužiti nekaj sladkega, vendar ne mastnega, če je le mogoče v kombinaciji z beljakovinami. Če kdaj, potem je sedaj čas za proteinski napitek v kombinaciji s sokom. Vir sladkorja naj bo čimbolj enostaven. Namesto soka lahko skupaj s sirotkinimi beljakovinami zmešate tudi OH pripravek iz čimbolj enostavnih sladkorjev. V tem obroku naj bo čim manj maščobe, saj bo ta le upočasnila absorbcijo hranil. Dodajte jo raje več v naslednji obrok.

 

Za tek zjutraj telo nahranite že zvečer

Tekačem, ki tečejo takoj zjutraj in si časovno ne morejo privoščiti obroka pred treningom, kot trenerka svetujem, da posežejo pred spanjem po jogurtu, kosmičih in sadju(obrok bogat z OH). Tako boste zagotovo poskrbeli za več energije (glikogena) med jutranjim treningom.

 

Voda in počitek sta obvezna!

Optimalna hidriranost je enako pomembna kot hrana. Med posameznimi treningi si privoščite tudi dovolj počitka in spanja, saj le ta igrata enako pomembno vlogo pri napredku.


mateja.png

17. 11. 2016.by Osebna Trenerka0

”Razmišljam, kako bi začela te vrstice. Mogoče malo drugače. Hujšanje je kot seks. Torej – TABU tema. Vsaj meni se zdi. O tem se ne pogovarja, ampak zgolj pametuje. To je tema, ki se jo izogiba ( skoraj) vsaka ženska. In po drugi strani je to področje, o katerem čisto vsi vse vemo. Smo kot knjiga, ki še sicer ni izdana. Poznamo vse diete, kaj deluje in kaj ne, da ”bog-ne-daj” jesti po 18.uri zvečer, da je prava pot tista, ki ti da rezultate že v enem mesecu ali kar enem tednu, da se je najboljše izogibati hrani v fizični obliki in raje posegati po kemijskih praških in kapsulah… Pa se kdaj vprašate, zakaj je na svetu toliko diabetesa in slabega počutja, če pa to vse deluje?! Torej… Še vedno menite, da veste vse? 😉

Priznam, da sem tudi sama bila ena izmed te množice ljudi. Ampak mene niso najbolj motili tisti odvečni ”šlaufki”. Mene je motilo to, da sem bila izjemno nesrečna… Slabo sem se počutila, zase nisem več našla prave energije – ki sem jo, roko na srce, potrebovala za svoj izjemno natrpan urnik, ki je zajemal in še vedno zajema celega človeka. Zdravje sem imela čisto sesuto, od prebave in imunskega sistema, do še drugih zdravstvenih področjih. Takrat sem si priznala, da enostavno ne znam tega sama. Da potrebujem nekoga, ki mi osvetli um in mi dopove tisto, kar danes čisto zares živim. Življenje mi je na pot pripeljalo Barbaro. Žensko, ki je nikoli nisem dojemala zgolj kot trenerko. To je preveč ozko. Ona je bila v prvi vrsti moja rama, moja zvezda vodnica, moja ”brca v rit” in moj največji kritik. Skratka – coach! 😉  Brez nje mi nikoli ne bi uspelo, v to sem trdno prepričana. Ker sem že po naravi izjemno vedoželjna, sem od nje črpala znanje, kot da pišem diplomo 😉 Predvsem pa sem v najinem skupnem času spoznala tudi vse drugo, kar si zares nikoli nisem mislila, da mi bo prinesla ta pot. V sebi sem odkrila moč, ki mi je vedno znova dajala zagon, da sem vsak dan vstajala ob 4h zjutraj in trenirala pred šolo, si pripravljala obroke, mislila pozitivno in se NE predala, ko rezultat ni bil takšen, kot sem si ga kdaj želela in ga pričakovala ob svojem trudu. Zaradi tega sem resnično spoznala, da takšna izguba teže ni samo cilj, ampak pot. Na njej sem spoznala sebe. In verjemite mi, da mi to veliko, veliko več pomeni, kot pa tisti kilogrami… Spoznala sem, da se je čisto vsak na telesu nabral z namenom. Za vsakim je stala zgodba, mogoče opazka ali beseda, posmehljiv pogled, občutek nizke samopodobe ali prevelike kritičnosti do same sebe. In prepričana sem, da je TO tisto, zaradi česar na tej poti veliko ljudi obupa. Ker na to niso pripravljeni. Ker moraš najprej odvreči kilograme v sebi, da ti potem začnejo izginjati tudi v vizualnosti. To vam lahko zatrdim. Ker tudi sama nisem bila pripravljena na takšno delo sama s sabo. In  takrat se tudi rezultat ni premaknil. Pa četudi sem jedla, trenirala, spala, se smejala 😉 Premaknil se je šele, ko sem si dovolila premakniti samo sebe v glavi, svojem umu, v svojih mislih.

Za zdrav življenjski slog in športanje se niti ne trudim več tako zelo ( no ja, včasih se tudi sama seme malce zbrcam v rit :D)… Ker vse to resnično  živim! Ampak to ne pomeni, da je tako lahko! ;))) Trudim se dalje, ker imam še vedno v mislih rezultat, za katerega vem, da ga bom dosegla. Za vsako stvar, ki ti da zavidljiv rezultat – je potrebno tudi zavidljivo veliko truda. To je  vredno vedeti…

Lahko bi še pisala in pisala, pa ne bi mogla zaključiti… To pove, da je ta pot resnično zahtevna, a vredna.

Hvala, hvala Barbari, ki mi je nastavila luč na to pot. Nekaj časa je trajalo, da sva postavili ”štango”, nato stekleno kupolo, v njej pa žarnico. Ko mi je že lepo gorela, je prišlo neurje in jo razbilo… A nisem obupala – znova sem jo prižgala. Pa je zopet prišla še večja ujma in jo kar celo zvila. Pa nisem obupala… Spet drugič jo je kar utrgalo iz zemlje.

Ampak jaz… Zopet sem jo začela postavljati.

Danes  svetloba v žarnici ne ugasne več. Pride dan, ko malo zmanjka električnega toka ;))) A ugasne ne, tudi zvije se ne. To, da sem do danes izgubila 20kg, jo drži pokonci. Predvsem pa jo drži pokonci moja zgodba.

Bi sedaj, ob koncu teh vrstic, res radi izvedeli čudežni recept 😛 ?

CENITE SE!



Živijo!

Zadnje čase sem ”nekje vmes”. No, jaz bi temu tako rekla. Pravzaprav razmišljam o vsem, o rezultatih za nazaj, hkrati pa še sanjam o tistih za naprej.   A kaj, ko pride tisto obdobje, ko te zopet navade, ki si jih je človek koval vsa ta leta, vlečejo nazaj. In, čeprav bi ta trenutek kdo rekel ” ah, kaj pa to! Če si nekaj močno želiš, narediš vse!”. Ja, saj se strinjam! Drugače se ne bi odločila za spremembo življenja, ampak kljub temu, da si vsak dan znova govoriš in se prepričuješ, da si to želiš bolj kot vse drugo, to – da ti končno uspe in da bi lahko končno zaprl usta tudi tistim, ki nikoli niso verjeli v tvoj uspeh, kdaj pogrneš. In kaj se zgodi? Pogrneš, se kaznuješ, pa zopet zdržiš, pa spet pogrneš, in tako dalje. Začaran krog navad v jekleni srajci, v kateri si živel nekaj mesecev nazaj. Hja, pa le spoznaš, da res ni tako ”u izi”;) Šment!;)

Človek se bi verjetno ( verjetno! ;)) ) vseskozi držal vsega, če bi gledal le nase. Hja, kako preprosto, kajne? A, kaj, ko vstaneš in se že v kopalnici pogledaš v ogledalo, in greš iz svojega sveta in vidiš/bereš, kaj so že nekateri dosegli v dneh mesecih, greš še dalje in se znajdeš na praznovanju, kjer vsi suheci jejo slaščice, pa greš naprej in ti nekateri bombandirajo, kako je priporočljivo, da izgledam na tistem pomembnem nastopu – da bi morala stati v mini krilu ali pa tesni dolgi obleki. Potem se  zaveš, da še tega pač ne moreš….

Ja, ni tako ”u izi”, a ne?!;)

vztrajnost shadow_curl

Ampak, če imaš krasno osebno trenerko, je lažje. Priznam, da imam vedno znova slabo vest, ko včasih Barbaro ”bombandiram” z eno in istim. Pa četudi sva tisto temo obrnili po čez in okrog, pa četudi mi je že vse obrazložila, pa četudi se je tisti trenutek res zdelo, da je vse tako lahko. Ampak, ko ostaneš zopet sam in delaš naprej – spoznaš, da bolj kot se želiš truditi, bolj te vse vleče nazaj. Potem pa zmanjka motivacije, pridejo solze in žalost. In, če sem se kaj naučila tudi v tem, je  to, da sem mislila, da sem lahko še vztrajnejša. Da bo vse šlo gladko. Ampak hja – če sem vztrajna na drugih področjih v življenju, zgleda-da se moram tega tukaj še naučiti. Verjetno zato, ker toliko časa preteče do rezultatov, kakršnih si si zamislil. In,če jih ni – je Sabrina ”down” ;))

Ampak seveda zaključimo pozitivno!;) Kar si zadam, to nekoč tudi uspe. Včasih se tolažim, da verjetno nisem edina, ki se ubada s tem. In vsaka stvar te nekaj nauči. Da le ni tako lahko. In tako ”u izi”, kot bi rekli mladi;) Pravljice pravijo,da če si nekaj močno želiš ( in za to tudi delaš), se nekoč uresniči. Mogoče je tudi ta nauk, da hujšanje ni tako ”u izi” prav tako korak naprej. Tudi to moraš spoznati;)

Vse dobro, naj vam uspe!



Sabrina Blog.

Pozdravljeni!

Pa je tukaj pomlad. Skoraj – ne še čisto uradno (  to bo za moj rojstni dan:D). Sonček sije, kratki rokavi so se že pokazali, z njimi pa tudi kakšen zimski kilogramček ali pa pridno natrenirane mišice. Kakor pri komu. Jaz se še trudim za to zadnje;)

In nadaljujem svojo ”hujšarsko misijo” z Barbaro. Upam,da mi gre dobro – tudi s padci. Čeprav sem smotana -priznam. Čeprav nisem perfekcionist, sem pa res samokritična. To verjetno izvira iz mojega področja delovanja – glasba, novinarstvo. Kjer moraš vedno dati vse od sebe. In tako poskušam delati tudi pri izgubljanju kilogramov. Čeprav včasih ni lahko. Sploh takrat, ko nisem spočita ( kot zadnje čase zaradi natrpanega urnika), pa nastopi utrujenost in z njo povezana lakota in želja po vsem prepovedanem. Tako, da se včasih kar borim. Ampak se ne dam kar tako! Če so padci, pa se skupaj z Barbaro poskušam čimbolje pobrat in iti naprej. In se ne tako hudo ”kaznovati” .

Pravzaprav si do zdaj sama pri sebi nisem ”dovolila” videti kakšne razlike v ogledalu. Ja, čudna sem.  Verjetno tudi za to, ker se pač gledam vsak dan in zaradi tega že kaj ”težko” opazim. Takšni pač smo ljudje. Včasih se celo sami slepimo, da ne vidimo sprememb – samo zato, ker niso še tako ogroomne. Ampak so, v njih pa je trud!

In kaj sledi zdaj. Ko sem se že malo prenehala obremenjevati, kakšna sem videti in da bom že nekoč izgubila tiste tečne kilograme, ki mi ne ležijo le na telesu, pač pa tudi na duši,  so ostali opazili še prej kot pa jaz sama. In to so opazili tisti – ki sploh niso vedeli, da sem se česa takšnega sploh lotila. ” Sabrina, a ti si pa nekam shujšala?…. Ooo Sabrina, tebi pa se že res nekaj pozna!…Ej Sabrina, ravno sem te gledala – a nisi nekaj shujšala?”… In potem se sama sebe vprašam ”A res? A sem res?… Ja mogoče pa le res malce. Mogoče se mi res že kaj vidi malega”. Pa se včeraj odpravljam na televizijsko snemanje in oblečem NOVE hlače, ki sem jih kupila kakšna dva tedna nazaj. In kaj opazim – prav visele so mi vsepovsod! Kot bi imela rito in vse skupaj v žaklju ( ki je lep in moden: D)… In to nove hlače!…. Ooo Sabrina. Pa je res nekaj! 😉

estrogen-hardworking-hormone shadow_curl

Pa sem si pri včerajšnjem treningu v fitnesu res malo vrgla učke na mojo podobo. Malo sem skomigala z glavo, ker se pač ne maram gledati, ampak je bilo vidno. Vampek je že malo bolje, bedrce se že manj ”lupčkajo” pri hoji (hehe), rita pa je kar naekrat dvignjena in neštrleča. Pa mi je vedno tako ”kipela” od telesa 😉

In kaj še potem. Za koncert so mi v oči padle zelo lepe elegante hlače. Ampak kroj je bil zares ozek. V rokah sem držala št.40, pa sem si mislila ” Hjooj Sabrina, tole ne boš spravila na svojo rito. Še pas imajo tako ozek in še neraztegljive so”… Pa sem jih šla vseeno poskusiti… Čeprav sem vedela, da sem bila na konfekcijski številki 42. In kaj se zgodi – prevelike so mi bile…. Prevelike??!! Pa nič mi ni bilo več jasno. Kako mi je lahko 40 številka prevelika, ko se mi pa zdi, da še imam tako veliko rito in vse skupaj;)… Okej – samo poskusila bom 38. Verjetno jih ne bom mogla zapet, ampak poskusila jih pa bom… Pa grem – se oblečem in jih zapnem brez problema!… Pravzaprav zares nisem mogla verjet, res ne! In bila sem res vesela – da bom na koncertu pela v dveh konfekcijskih številkah manj. Pa to pa je tudi nekaj 😉

In kaj sem ob tem spoznala. Da sem pač smotana ženska, pri kateri vsi opazijo spremembo, razen sama pri sebi ne. Enostavno sem slepa za takšne rezultate. Pa se obremenjujem z meritvami in tehtnico in včasih mojimi slabimi dnevi…. Namesto, da bi opazila tole! 😉

Tako da samo še nadaljujem, skupaj z mojo Barbaro! Res upam,da mi uspe… Pa kaj upam…. Hočem, da mi uspe! Vem, da mi bo!

Klikni za celoten Sabrina Blog.

 


hujsam_manjse_hlace.jpg



Z velikim veseljem delim z vami dojemanje gospe S., ki pridno vztraja pri svojem cilju.

Pravi, da ne razume ljudi, ki si želijo shujšati in pravijo da bi skoraj vse za to naredili, da se enostavno ne držijo plana in programa. Pravi: ”Razumem, da je življenje ni tako preprosto, kot bi si ga želeli, da je polno dobrih, lepih in tudi slabih in črnih treuntkov, ampak ko imaš enkrat rešitev pred nosom, zakaj za vraga je na primeš in se je ne držiš do konca?” Sama sem pač take narave, da ko sem na začetku videla svoj prvi rezultat sem bila še toliko bolj prepričana, da mi bo uspelo.

Ja, tudi sama sem imela črne misli in slabe dneve, ko bi vse skupaj poslala nekam in se potolažila z največjo tablico čokolade, ampak se nisem. Rezultata sem si tako močno želela, da sem vztrajala. Da sem znova in znova postavljala vprašanja osebni trenerki, dokler nisem dojela in razumela odgovorov, ki mi jih je dajala.

Danes lahko rečem, da sem tako blizu svoje cilja, da skoraj vsak dan opazim eno novo spremembo na sebi.

HLAČE…

V moji garderobi so pred nekaj mesecih bile same ohlapne in bolj ko ne temnih barv hlače, za katerimi oziroma pod katere sem se lahko skrila. Da bi si lažje predstavljali vam povem, da je bila moja konfenkcijska številka 48. No ja tudi v kakšne 46 sem se stlačila, ampak potem nisem skoraj cel dan nič jedla in bolje je bilo če sem stala; sedeti je bilo zelo naporno, vse me je tiščalo. Par dni nazaj sem se odločila da je čas za nove hlače. S strahom sem prodajalki v trgovini rekla : ”42 bi poizkusila?” HA HA HA Bravo jaz! Brez problema sem jih zapela in noro kako prijetno sem se počutila. Prodajlka pa me je vprašala, če bi morda poizkusila še eno številko manjše. HAHAHAHAAA Res sem bila ponosna sama nase in komaj sem čakala, da se slišim oziroma vidim z mojo osebno trenerko, da ji lahko to povem.

hujsam_manjse_hlace

OPRSJE…

Ne vem kako ostale ženske gledajo na to, ampak moj vidik je bil takle. Seveda sem si v mladih letih želela imeti večje oprsje, ker bom mogoče tako bolje očarala fanta, ki bi ga želela. No moža sem dobila, ampak ne zaradi mojega oprsja 😉 no z leti se mi je oprsje povečevalo, ampak z njim pa tudi moj trebušček. Hja, kaj pa zdaj? Kaj če mi zdaj večje oprsje, če imam pa še trebuh večji. No sedaj, ko sem spet na moji željeni teži se je seveda tudi oprsje temu primerno pomanjšalo. Ampak, danes imam raje malo manj bujen dekolte, kot pa velik trebuh! Tako da, PUSH UP gor in bo spet lepo zgledalo. Kajti pomembno je itak kako se jaz vidim in kako se jaz ob tem počutim.

osebni_trener_pomagaj

MALA ČRNA OBLIKCA…

obvezna garderoba vsake ženske! Tako pravim jaz. Vsaka bi jo morala imeti. No, končno je prišel čas, ko je pristala tudi v moji omari. Pa ne samo v omari, ampak sem jo takoj preizkusila in se v njej podala na semenj, kjer sem sama sebi dokazala, da sem resnično naredila noro vizualno spremembo. Komplimenti so padali kot snežinke v najhujšem snežnem viharju letos. Da ne bo pomote, tudi iz strani nežnejšega spola. To je bil ”boost” za mojo samopodobo. Končno sem resnično dojela, da sem lepa tudi navzven in da se mi ni potrebno več skrivati za ali pod širokimi oblekami. Ljudje, ki me dolgo niso videli so bili osupli, brez besed in seveda so me zasuli z vprašanji kot so kaj si pa počela, kako ti je to uspelo, kako dolgo, na kakšen način, itd.

hujsanje_cilj_obleka

Tako, jaz sem postala nova oseba, ampak samo navzven! Na moji poti sem se zelo potrudia, da sva skupaj z osebno trenerko premikali ”koleščke” na prava mesta in da se vrtijo v pravo smer. Seveda mojega potovanje še ni konec. Zdaj se učim kako to kar sem dosegla obdržati. In moram reči, da mislim da mi gre zelo dobro. Noro je to, da mislimo da vemo, pa prav zares nimamo pojma. In si samo škodimo.

Vsakemu polagam na srce, da če si resnično želiš shujšati, ne iskati razlogov da ne bi še danes ali pa da dvomiš v to kar ti bo povedal osebni trener. Zgrabi plan, ki ti ga da in se ga močno drži. Ja, bo zelo naporno, ampak mislim, da imamo vsi v sebi vsaj toliko trme, da je v tem oziroma takem primeru zelo dobrodošla in bo na koncu vaše poti veselje toliko večje in slajše. Zaupaj v besede in tudi v gotovost da boš dosegel rezultat, ki jo bo dal osebni trener. Kajti če se samo malo preskrolaš po Barbarini spletni strani, vidiš da ni uspelo le meni, ampak tudi drugim.

Tukaj še moj zadnji rezultat:

rezultat_v_4_mesecih_20_kg_manj

Še enkrat pohvalim in se zahvalim osebni trenerki Barbari za podporo, besede in njeno pozitivo! Resnično sva skupaj dosegli več kot pa sem si na začetku mislila, da bova.

Tako, jaz grem zdaj naprej, vi pa upam, da se mi kmalu pridružite z enakimi mislimi.

Vse lepo in lepe pozdrave tudi iz moje strani, gospa S.