Kot sem ze prejšnjič povedala sem mamica dveh malih sončkov, katerima se posvetim včasih tudi več kot 100%; oziroma si vzameta moje nergije kolikor jima jo dovolim, čeprav ne zelim. In to pomeni, da sem na koncu dneva zelo utrujena, pa nimam kaj pokazati, da sem počela ali naredila. Le veliko sem se igrala z otrokoma. Pa bi marsikdo lahko rekel, sej to ni tako tezko. Ne ni, le ne smeš dovoliti da ti popijejo vso energijo, ki jo imaš. To pa je sploh tezko, če jim dovoliš, čeprav nehote, da si jo vzamejo kolikor si jo pač zelijo. Tako, to povedano me boste zdaj morda lazje razumeli kako funkcioniram glede treningov.
Ne, ni mi tezko se spravit trenirat ali pa trening na splošno, če je to v okviru kot sem si ga začrtala na začetku tedna oziroma kot ga ima splaniranega s trenerko. Moj plan je sledeč; ponedeljek, sreda in petek trening z utezmi, torek in četrtek pa cardio. Naj bolj mi ustrezajo trening zjutraj. Se pravi vstanem okoli 6ure zjutraj, pripravim in odpeljem otroka v vrtec in nato sledi trening. Potem sluzba, nato popoldan po tretji uri po otroka v vrtec, malo igre zunaj, sprehod ali če grdo vreme notri ali kakšen obisk do babic in nato večerja ter priprava otrok na spanje okoli sedme zvečer in potem seveda še, ker sem ju razvadila, še sedenje poleg postelje dokler ne zaspita in nato se lahko šele sama zrihtam za spat okoli 9 ure zvečer. Če seveda ne zaspim kar na stolu. To je en tak perfekten dan. Ko pa se zgodijo spremembe kot so recimo kakšni prazniki, izleti ali bolezen mojih otročičkov, pa je moram moj plan prilagoditi. Ena variata, ki mi še nekako znese jo izpeljati brez večje muke, če je recimo ko/če je najmlajši doma, da naredim trening v času ko gre počivat; to je nekje sredi dneva. Imam ravno dovolj časa da odtreniram, se stuširam in potem pripravim obrok zase in potem še za ostale člane moje druzinice. V primeru, ko pa gremo kam, in to da se moramo na pot podati ze zjutraj, se pravi ni časa za jutranji trening, je pa plan da naredim trening ko pridemo nazaj domov. To pa se nikoli ne ve kdaj bo to. To pa mi povzroča ‘’probleme’’. Oziroma lahko rečem, da je to pa kar izziv zame, da imam pozno popoldan oziroma zvečer še toliko energije, da naredim trening. Kako pa ga bom naredila pa je drugo vprašanje. Ampak sem toliko trmasta, da se bom gnala do točke, da bom sama sebe dojemala da sem dala vse od sebe oziroma, da kot pravi moja trenerka, da sem naredila več oziroma boljše kot pa prejšnji trening…je treba napredovat iz treninga v trening, če ne ne moremo pričakovati, da se bo telo odzvalo na način kot bi mi radi. Telo se hitro navadi in vedno išče bliznjice kako bi trening naredilo čim lazje.
Tako, da moje rešitev v takem primeru je, da se ze vnaprej dogovorim z mozem, da takoj ko pridemo domov on prevzame večerno nalogo kar se otrok tiče in on poskrbi da sta sita in čista v postelji, jaz pa se posvetim treningu. Noro tezko se spravim narediti trening zvečer. Imam občutek, da sem energijo porabila ze čez dan. Zato mi pomaga tudi zelo glasna muzika, da je čim manj motečih elementov. Amapk kar pa je najboljše; občutek po končanem večernem treningu. Tisto veselo utrujeno stanje, ki ga tezko opišem. Sem vesela in ponosna da sem naredila trening, čeprav sem se z muko spravila v športne copate in oblačila. Ko pa je vsak teden viden tudi rezultat, potem pa si sploh skoraj dobesedno potrepljam na rame, da sem naredila tudi tist trening, ki mi ni najbolj dišal. Moja osebna trenerka seveda sleherno sledi vsemu kar počnem, kaj jem, mojim treningom in ker se seveda tudi pogovarjave kaj vse se dogaja v moji glavi, v mojem vsakdanu, seveda ve tudi za vse tiste dneve ko sem imela izziv narediti trening. In ko mi ona reče, da se ravno v takih primerih pokaze kdo si resnično zeli rezultatov in kdo si jih sploh zasluzi, potem kar zrastem za par centimetrov…tako metaforično povedano.
Veliko mi pomeni, če me trenerka pohvali in tudi ko vidim kako je vesela za moj rezultat sem še toliko bolj pridna in resnično vlozim veliko energije, da sledim vsem njenim napotkom in nasvetom.