Se ti je že kdaj zgodilo, da si se zjokala sredi treninga? Evo meni se je to zgodilo prvič. Bom šla kar po vrsti, da si boš lažje predstavljala kaj konkretno se je zgodilo oziroma dogajalo danes zjutraj ob 5.30 uri.
Malo slabše prespana noč, ker ima najmlajši zabasan nosek in še kašelj ga matra, ampak ko budilka zvoni vstanem. Cela ‘zalepljena’ se odvlečen do kopalnice in se oblečem v oblačila pripravljena za trening. Nato sledi kuhinja in prvi obrok pred treningom. To je bila danes šalca kakva, nekaj hidratov in nekaj beljakovin, da ne uničujem mišic, kot seem že enkrat povedal, da mi osebna trenerka teži, da naj ne treniram na prazen želodec. Potem prižgem računalnik, da odprem program treninga in vpišem današnji datum ter si pogledam kaj me čaka. Nato pa samo še športno uro gor, pašček okoli prsi sem že v kopalnici zapela, vtaknem moje nove bluetooth slušalke v ušesa in na telefonu pripravim remix pripravljen samo za trenirat. Ekola in začnem s treningom. Najprej ogrevanje in nato prva vaja, potem druga in vse lepo do zadnje desete in vse je ok. Lepo zadihana, pulz ravno v pravi višini za optimalno kurjenje maščob. In potem druga runda, še vedno gre vse lepo, le da se mi zdaj že pri kakšni vaji kar konkretno dvigne pulz in zatrese mišica, ampak stisnem do konca. In nato tretja runda. Konkretno vaja, kjer iz visoke drže v preži seskočiš v nizek počep in nato nazaj v prežo. Prvo in drugo rundo sem uspela narediti dvanajst oziroma trinjast ponovitev te vaje, za zadnjo tretjo rundo pa sem si v mislih zadala da bom naredila jih petnajst. In tako predno se sputim na tla diham globoka, ker sem zadihana še od prejšnje vaje, ter si v mislih ponavljam. To ti zmoreš, petnajst ponovitev, to ti zmoreš, ja lahko to narediš. Ti to zmoreš in tako p9onavljam še vsaj trikrat in nato začnem. Od enkrat, brez vmesne par sekundnem pavze, mi jih uspe narediti devet. Nato pa še dve in še dve in še zadnje dve in na koncu padem na kolena in začnem hlipati ter oči se mi zarosijo in solze silijo na plano. Nisem ravno prepričana ali mi je hudo ker se cela tresem ali sem samo presenečena sama nad sabo, da mi jih je res uspelo narediti petnajst ali sem srečna ali kaj naj si mislim. Potečeta mi dve solzi in nato velik globok vdih ter noro širok nasmeh in nato planem v smeh. Ja, srečna sem, da kar sem si zadala da bom naredila, sem tudi naredila. Še kar se tresem, pogledam pulz kako lepo počasi pada iz visokih 95 odstotkov nazaj na nekaj bolj normalnega. Naredim še do konca trening in se sedem na tla in se začnem smejati. V misli se mi je vrnil občutek, občutek zmage. No, še zdaj ko sem tole napisala sem se začela smejati iz samega ponosa, ker sem dosegla nekaj sama zase. Brez, da bi tisti trenutek potrebovala spodbudne besede moje osebne trenerke.
Je kar izziv, dajati vse od sebe, v primerjava kadar treniram s trenerko. Takrat mi ona pove kaj zmorem in to je po navadi veliko več kot pa sama mislim. Treningi z njo so še bolj intenzivni, ker nimam pojma od kje vzamem moč in naredim toliko kot mi reče. Tako da ja, čist ponosna nase in na moje solze sreče, kajti to je bilo vredno nekam zapisati. Seveda sem takoj po treningu napisala e-mail svoji trenerki, da se ji pohvalim kaj sem zmgola. Kar hitro sem tudi dobila njen odgovor in v njenih besedah sem razbrala, da je tudi ona zelo vesela in se veseli moje uspeha z mano. Velikokrat mi reče, da je vsaka moja zmaga tudi njena. Sicer, da ker zdaj ve kaj zmorem sama, me bo še bolj ‘gnala’ na skupnih treningih.
Moje solze sreče danes so definitivno ena izmed prelomnic, ki si jih bom za vedno zapomnila. In že naslednji trening vem, da bom vsaj pri eni vaji naredila to kar sem danes. Dala še več od sebe in dosegla tisto, kar si bom zadala v mislih.