pred poletjem Archives - Osebna Trenerka za hujšanje in fitnes

vse_dam_od_sebe_trening.jpg

Intenzivni treningi so mi v izziv. Iz treninga v  trening opazim minimalne razlike v moči in vzdržljivosti. Mislim, da je ena izmed mojih prednosti pred vami ta, da imam zelo visoko toleranco na bolečino ter da lahko treniram v ali pod visokim srčnim utripom. Osebna trenerka mi je moj ošportno uro nastavila tako, da mi je nastavila meje srčnega utripa. Razdelila jih je tri dele, in sicer na 60-70% maksimalnega srčnega utripa, ki je zame 220utripov na minuto, nato na 70-80%, za katerega mi je rekla da naj se poskušam zadrževati čim večji del treninga v teh mejah, ker so optimalne za porabo maščobe in še ne pokurijo toliko mišic, ter na maksimalen del, ki je med 80-90% maksimalnega srčnega utripa. In ja, večino treninga se zadržujem nekje okoli 75-85%, odvisno od vaje. Ponavadi pri poskokih in hoji v izapdnem koraku brez problema pridem tudi čez 90%, ampak to je samo za nekaj trenutkov, potem pa itak pade kar hitro. Veliko poudarka je dala trenerka tudi na dihanje. Opazila sem, da sem do sedaj dihala ravno obratno, kot pa bi morala. Pravi, da je pravilen način tako, da ko se mišica krči, ko nam je težko takrat je treba zrak iztisnit ven iz pljuč, se pravi narediti izdih. Trenerka pravi, da takrat še dodatno pomagamo iztisniti moč, ki se skriva v mišicah. In res, da sem na začetku imela malo težav, predno sem se navadila dihati, ampak sedaj pa mi že gre. In razlika je opazna. Vsaj mislim da je.

hujsam_se_potim

Današnji trening je bil kar naporen. Najmlajši otroček je nekaj zbolel in kiha in kašlja oziroma bolj po domače povedano se davi, ko se želi izkašljati in se je budil ponoči in ko se mi ni dalo več vstajati in hoditi knjemu do posteljice, sem si ga vzela kar k meni v posteljo. To pa vse mamice vesto kako to potem izgledati spat. Vsake toliko časa te zbudi brca v rebra ali pa se vsede in potem kr vrže nate. In vse to pomeni nekvaliteten spanec in kratko noč. Ker pa sem trmasta treninga nisem prestavila na popoldan ali pa zvečer, ampak sem lepo vstala ko je zvonila budilka ob petih zjutraj. Lepo sem se pripravila, čeprav z muko, pojedla obrok za pred treningom, pripravila razpredelnico s treningom in začela. Po dvajsetih minutah treninga je kar teklo iz mene. Po vsaki vaji sem si obraz obrisala v brisačo, ker v naprotnem primeru bi imela tla popolnoma pošpricana. Zadnja vaje je vaja vzdržljivosti, in sicer drža v preži. Da se pohvalim in si dam sama sebi en velik ‘high five’, sem v zadnjih štirih tednih napredovala iz 15 sekund na dve minuti. Sem zelo ponosna na svoj rezultat. In med to vajo, ko sloniš na podlakteh in držiš glavi v isti liniji kot telo, mi je na vsakih toliko sekund pritekla kapljica potu po nosu in na tla. Ker se je v teh dveh minutah nabralo kar nekaj kapljic, ki so kapljale ena na drugo, je na tleh nastala ena prava mala lužica. Ko sem z vajo zaključila sem se zadihana zagledal vanjo. Kot bi se gledala v ogledalo. Svetloba, ki jeprihajala od strani skozi okno je bila ravno prav, da sem v lužici videla svoj odsev. Iz njega sem razbrala tisto, kar mi konstatno ponavlja moja osebna trenerka, in sicer poglej kam si prišla, kaj vse si že dosegla in kaj vse še lahko dosežeš, če se le odločiš, da boš vztrajala.

kapljica_znoja_med_treningom

Ne glede na to, da sem šele po parih minutah dobro prišla do sape in da sem v tem času umirila srčni utrip na nekaj normalnega, sem bila tisti trenutek nabita s toliko pozitivne energije, da bi lahko gore premikala. Vidim, da premalokrat verjamem vase, česa vse sem sposobna, da sem res lahko tudi jaz ena izmed tistih postavnim mamic, katere verjetno vsi občudujejo, kako dobro izgledajo, kako žarijo, ker so zadovoljne v svoji koži.  Prepričana sem, da je to moj tisti pravi cilj in ne same številke na tehtnici in centimetri obsegov. Ampak tisto notranje zadovoljstvo, ko ti je koža prav in ne živih in dihaš za nekoga drugega, kot to rade počnemo mame, ampak da dihaš skupaj z otrokom, s partnerjem. Da šele potem, ko imaš to notranje zadovoljstvo si resnično lahko srečen človek. In jaz se že zdaj veselim tega mojega srečnega človeka, ker sem in bom toliko trmasta in vztrajna, da ga bom dosegla. Da bom vzor mojim otrokom, kaj se da če je volja in česa vse smo sposobni narediti, ko si nečasa tako zelo močno želimo.

vse_dam_od_sebe_trening

Zato se le spravite migati, spremenit svoj življejski urnik in postanite srečne osebe tudi vi, skupaj z vašimi najdražjimi.


jutranja-telovadba.jpg

Ta je pa nora, si bo marsikdo mislil, če vstaja sredi noči samo zato da naredi trening v miru. Ja mogoče pa sem, ker si tako močno želim svojega rezultata, da sem pripravljena vstati tudi do dve uri preden bi ‘normalno’ vstala, samo zato, da bom v miru naredila trening, ki mi ga je predpisala moja osebna trenerka. In ne, ne krajšam si zato spanca, ker vem da je noro pomemben za moj cilj in rezultat. Hodim pač prej spat.

vadba-za-hujsanje-na-tesce

Sej sredi noči ni ravno dobesedno mišljeno sredi noči, ampak med 5 in 5.30 uro zjutraj. Marsikdo tudi vstane takrat, ker se mora še dve uri peljati da sploh pride do službe. Tko da se s tem tolažim. No, jaz vstanem da se na hitro uredim in oblečem v športna oblačila, pojem neko malenkost, ponavadi je to žlica ali dve kosmičev in z vodo zmešana merica beljakovin v prahu z okusom čokolade. To vse opravim v slabih 15minutah. Moja osebna trenerka pravi, da naj ne treniram na prazen želodec, kajti s tem bom uničila preveč mišic. Potem pa se že pripravim na trening. Zaženem računalnik, da si odprem program treninga, v katerega vpisujem ponovitve in težo uteži ter si pripravim svoje nove mega super duper bluetooth slušalke, jih povežem s telefon in poženem play-listo z samimi novimi dance in pop komadi. Ja, bistveno lažje treninram, če imam v ušesih glasbo z ritmom. Ker pač ne morem naviti zvočnike od računalnika, da zbudim ostalo mojo družinico. Mož, če kdaj vstane predno zaključim trening pravi, da se iz dnevne sobe sliši samo prestopanje in dihanje ter sem pa tja, ko pridem do sape tudi kakšna beseda iz pesmi, ki jo imam ravno v ušesu. No vsak moj trening traja od 45 min do maksimalno 1 ure. Razdeljeno imam po dnevih, kaj kdaj počnem, tako da ne treninram istih mišic vsak dan. Ponedeljek, sreda in petek so dnevi za uteži in torek ter četrtek sta rezervirana za cardio. Vsi trije treningi z utežmi pa se tudi med seboj razlikujejo. Ker čez vikend počivam je v ponedeljek na vrsti trening za celo telo, potem v sredo so bolj noge na udaru in v petek bolj roke oziroma zgornji del telesa. Načeloma pa me je začetku itak bolelo vse, tudi tiste mišice, katere sem mislila, da sploh niso nič delale. Zdaj po 8 tednih pa že bolj natančno lahko rečem, da vem kdaj je bil kateri trening. Mož tudi že opazi kdaj sem imela trening, ki je bil bolj osredotočen na noge, kajti ponavadi se potem popoldan bolj s težavo usedem na wc školjko. On se smeji, ker je smešno, jaz pa zato ker boli.

trening-naravi

Ja, na vsakem treningu dam vse od sebe. Tudi, ko že mislim, da ne morem več, stisnem zobe in naredim še tistih nekaj zadnjih ponovitev. Včasih se mi noge kar treesejo med tem ko se želim dvigniti iz počepa ali izpadnega koraka. Čeprav najbolj zabavna mi je vaja z žogo. Ležim na tleh, stopala so na žogi in žoga je čimbližje moji riti. Nato dvignem medenico čimvišje, iztegnem noge, tako da odrinem žogo stran od sebe, medtem ves čas držim medenico dvignjeno in potem povlečem noge nazaj k sebi. Trese se mi rit in noge. Osebna trenerka pravi, da je to najboljša vaja , sploh zame, ker moram ojačati zadnji del stegen – spodnjo ložo. Ja, se jača ja.

rana-ura-zlata-ura

Moj trenutno program, treninga in prehrane, ki je sicer usmerjen v hujšanje in preoblikovanje telesa, bi brez problema bil tudi potem, ko dosežem svoj cilj, moj način življenja, vsakdana. Itak vemo, da moramo biti aktivni celo življenje, če želimo dobro izgledati, še bolj pomembno pa je da če želimo biti zdravi. Tko da, že vnaprej hvala osebni trenerki, ki je zame naredila prefekten plan oziroma program. Hvala pa gre tudi meni, ker sem tako pridna in vztrajam. Rezultat se pa itak že vidi.


trening-v-fitnesu.jpg

Veliko sem prebrala na temo hujšanja; različne diete, sistemi prehranjevanja ali kakorkoli že poimenujete svojo pot do cilja, kar se tiče prehrane.
Skoraj v vsaki reviji ali na spletnih straneh lahko najdem popolnoma nasprotujoče si razlage kaj je dobro, kaj deluje, kaj je najučinkovitejše, kaj je najbolje za zdravje, kaj je najhitreje itd. Vse pa imajo en skupni imenovalec, ki pa je količina hrane. Nenazadnje, da nisem odkrivala tople vode, sem se odločila pristopiti do moje osebne trenerke in njo povprašati kaj bi bilo zame. Odločila sem se tudi, da bom poslušala samo njo in ne bom mešala različnih teorij med seboj. Kajti v preteklosti sem to že počela in prišla nikamor.

osebni-trener-ne-se-matrat-v-fitnesu

Trenerkin nasvet oziroma plan zame je naslednji. Da bom konkretna, trenutno imam 67.7kg pri višini 171cm, sva določila da bom jedla vse, le količine bova omejili. Potemtakem mi je izračunala, po katerikoli formuli že, da je moja trenutno poraba za vzdrževanje trenutne teže 2100kcal. In sedaj, ker sem na misiji hujšanje,mi je določila d bom pojedla 1500kcal. Kar znaša cca 30 odstotkov manj od 2100kcal. To je poimenovala, da je maksimalno kar bova zmanjšali moj vnos hrane, da ne bom kot zombi hodila naokoli. Ker kot vemo vsi je hrana energija, ki nas drži pokonci. Spustila se je še globje v razdeljevanje hrane. Določila mi je konkretno koliko od teh 1500 bo ogljikovih hidratov, koliko beljakovin in koliko maščob. Razmerje med temi nutrienti je 40/40/20. To pomeni, da v celem dnevu pojem 40% ogljikovih hodratov, kar znaša 600 kcal, isto velja za beljakovine in 20% maščob, kar znese 300 kcal. Če te številke spremenim še v grame je to 150 gramov ogljikovih hidratov, ravno toliko beljakovin in 33 gramov maščob.
Teh razmerij se mi ni težko držati; obroki so dokaj veliki, sploh če mi zapaše veliko različne zelenjave potem pojem ogromno. Vmes pa, ko mi zapaše pojem tudi polnozrnate makarone ali pa riž, ali pa kakšen piškot…hihi sem pa tja. Evo če priznam sem od začetka, ki je bil lepih 8 tednov nazaj, pojedla natakno 5 piškotov. Rezulata pa že od prejšnič veste kakšen je. Fantastičen!

hujsam-celo-zivljenje

Poglej zdaj se vadbo. Vsi vemo da naj bi bila vadba del našeg vsakdana, za boljše vsesplošno počutje. No in če hočem izgledat kot sem v preteklosti že izgledala, kar ‘izklesana’ v lepem športnem smislu, potem je to nuja. Ta nuja pa je meni v veselje, ker sem se že kot najstnica zaljubila v fitnes. In vsi do sedaj so poudarjali in še vedno poudarjajo, da bom z fitnesom / vadbo z utežmi pridobila najlepšo postavo. Tukaj mislim, da bo vse stalo na svojem mestu. Da bo ritka dvignjena, ne ploščata, roke lepo izoblikovane, da se lepo vidi napet biceps in triceps, trebušček raven z minimalno vidnimi trebušnimi mišicami oziroma, če sem bolj konktrena glede trebuha, da ko se sklonim naprej mi ne bo nič kože dol viselo. Sem preperičana da vsaka ve o čem govorim ali pa se morda celo najde tu notri. Moja osebna trenerka mi je pripravila trening za doma, ker imam kar nekaj ‘fitnes’ rekvizitov; od uteži, ki jih lahko sama sestavljam, do velike žoge, teklane steze, elastik in še kaj. Prva dva tedna sem delala sicer brez uteži, pa sem imela isto ‘muskel fiber’ kot ga imam danes, ko uprorabljam uteži. Vaje so zelo dinamične, kar mi je všeč. Potem sem naslednje štiri tedne uporabljala že uteži, sicer zelo lahke, tam do 5kg, ker več očitno nisem bila sposobna. Včasih sem imela občutek da mi bodo roke odpadle, pa vse kar sem morala med vajo početi je bilo držati uteži, rok sploh nič premikati. Delala sem vaje za noge, pa so me bolele tako noge kot roke. Danes že uporabim tudi po 10kg in še kakšen gramček čez, odvisno od vaje in se samo smejim, ko semspomnim kako je bilo na začetku. Sedaj kmalu pričakujem novo sestavljen trening, malo spremenjene vaje in kakšna celo zamenjana. Trenerka pravi, in tudi sama sem opazila, da se mišice hitro navadijo na vajo in kljub temu da iz treninga v trening povečujem težo, moramo po štirih tednih zamenjati vajo. Tako sedaj namesto navadnega počepa delam široki počep. Upam, da ste me razumela kaj hočem povedat. Ja, prav ste prebrale, tak ali drugačen počep ni samo počep, ampak se veliko skriva v tem ali so noge skupaj ali v širini bokov ali še malo širše. Resnično čutiš razliko, ko se počasi spuščaš dol in potem ko se je treba dvigniti nazaj. Vedno pa tudi osebna trenerka daje poudarek na pravilni izvedbi vaj. Non stop me opozarja, na to da držim mišice medeničnega dna stisnjene med izvedbo vaje. In ja je očitna razlika, če jih ne stisnem.

zdrava-prehrana

Waula…mislim, da sem vam napisala kar konkreten recept, ki pa seveda ga ne svetujem kar kopirati nase, akjti vsak je drugače, četudi smo pribložno enako veliki in težki. Na srce vam polagam, poslušajte trenerja, ki si ga izberete. Če pa se podajate na pot sami, si pa defitivno preberite kakšno knjigo na temo prehrane, da se naučite osnov in potem še kakšno na temo vadbe, kaj je dobro na začetku in kaj potem kasneje, da boste imeli napredek in boste iz tedna v teden bližje svojemu cilju.
Bodite vztrajni, trmasti in ves čas nasmejani tudi ko vas vse boli od treninga. Na hrano pa glejte kot gorivo, ki vas premika, vam daje možnost razmišljati. Odsvetujem in tudi moja osebna trenerka odsvetuje stradanje in pretirano cardio vadbo, da bi dosegli rezultate. Vedite to; zredili se niste čez noč, zato tudi shujšati ne morete iz danes na jutri.


sexy-ritko.jpg

Danes pa sem pomislila, da bi malce napisala o tem, kako sva s trenerko naredili plan glede moje prehrane. Veliko sva se pogovarjali na temo kaj rada jem, kaj imamo načeloma vedno doma oziroma kaj lahko vsak trenutek najdem v hladilniku in skrinji. Ugotovitev je bila naslednja, in sicer kar nekaj različnih polnozrnatih makaronov, kot tudi navadnih – belih-rumenih, ker moja otročka nista ravno najbolj navdušena nad rjavimi makaroni, riž, špageti, kosmiči, različni oreščki; od slanih do neslanih arašidov, indijskih oreščkov kot tudi orehov in lešnikov. Slednji so vedno bili na mizi postreženi, da si lahko čez cel dan oziroma kar smo doma, zobal. Pod pretvezo, da so to zdrave maščobe in da nismo jedli neumnosti, kot so bomboni in čokolada, čips ali karkoli drugega, ki je ponavadi na mizah ves čas postreženo. V hladilniku pa imamo načeloma vedno jajca, mleko, skuto, sadne jogurte, vsežo zelenjavo in kakšen sirček ter v skrinji zmrznjena piščančja prsa in morda ribe. Navada je bila kupovati sproti kar nam je zapasalo, da bi jedli, velikokrat tudi po željah otrok.
No to vse se je moralo spremeniti, če sem hotela zamenjati način življenja oziroma mojega prehranjevanja, da bi lahko dosegala rezultate, ki sem jih želela. Tako sem preuredila omarice in police, kje in kaj imamo sedaj postavljeno, da je čim manj motečih elemntov, ki bi me odnesli iz moje začrtane poti. Ja, je težko. Sploh, ker otroka še vedno jesta vse kar sta do sedaj vanjena jesti. Seveda jima poskušam sedaj ponuditi tudi kakšen obrok, ki spada med bolj zdrave, in včasih pojesta, včasih pa se noro pritožujeta nad tem da je preveč pisanih stvari na krožniku in ne moreta jesti. To se vidi kaj naredi ‘vrtec’, ko nekdo noče česa jesti, ker nekdo drug tega ne je. No pa vseeno kdaj pa kdaj pojesta tudi zelenjavno rižoto in ne zbirata zelenjave na robu krožnika.

osebna-trenerka-hitra-priprava-hrane

Predvsem kar mi je bilo všeč oziroma mi je všeč, in se tudi tega zelo držim, je to da si pripravim več obrokov vnaprej. To pa izgleda tako da je vikend primeren za kuhanje večje količine hrane. Potem pa pridejo prav tudi ‘tupperware’ posodice, katere lepo napolnim z izračunanimi obroki in me lepo počakajo tudi do pet dni v hladlniku. Ponavadi pojem že prej, kot pa v petih dneh, ker toliko spet ne nakuham. Velikokrat se zgodi, da tudi moj mož poje kakšno pripravljeno posodico, ko vidi kaj se notri skriva. Na ta način si brez problema vzamem s seboj v služnbo za jest in se ne sekiram kaj bom pa za malico jedla, ali kam bomo šli v službi na kavo ali poslovno kosilo, kjer nimam pojma kaj bi si naročila, razen mesne solate, da bi bilo v skladu z mojim planom. Zelo težko sem se navadila, da sem na delovno mesto odnesla dve ali tri posodice in tam potem jedla, medtem ko so me drugi gledali. Saj so mi po večini bili ‘fouš’, ker vse kar sem si do sedaj pripravila je bilo vedno zelo lepega izgleda in vedno je dišalo, potem ko sem si pogrela. Marsikdo se poheca, če bo naslednji dan tudi kaj tako dobrega prinesla s seboj in ali bom kdaj pripravila kaj več kot pa samo zase.

po-navodilih-osebne-trenerke-priprava-obrokov

Je pa tudi druga resnica. Velikokrat se zgodi, da jem eno in isto. In to opazijo tudi drugi. Moja osebna trenerka me je tudi na to opozorila, da se zna zgoditi oziroma se skoraj definitivno bo zgodilo. In hvala bogu sem bila na to pripravljena z odgovorm, ki je slednji:’’Ja, jem eno in isto, ker mi je to najboljše! A ti ne bi skos jedel tisto kar imaš rad in v čemer užiaš?’’ a ni to super stavek/vprašanje, s katerim postaviš v zadrego tistega, ki te sprašuje in kaj kmalu te pusti pri miru. No, a ni res, da če si pripraviš hrano na način, da ti je okusna in da še lepo izgleda, da bi jo lahko kar naprej jedel. Ja, je tudi res, da se prej ali slej naješ ene te iste jedi, ampak potem pa zamenjaš s čim drugim, ki je še po godu. Tako sva s trenerko skupaj pripravila kar nekaj, mislim da skoraj deset različnih obrokov, ki so mi všeč in jih potem samo menjam med seboj in jem tisto kar mi tisti trenutek pač paše. Ok, to ni ravno sladoled, ampak ker imam v mislih, da sem iz tedna v teden bližje svojemu cilju, je to definitivno vredno truda. Kakor sem videla pri sestavljanju obrokov, sploh niso toliko drugačni kot pa sem jih prej pripravljala, le količine so se spremenile. Tako ali tako sem in imam rada zelenjavo, piščanca, purana in ribe, kosmiče za zajtrk ali pa umešana jajca. Ja makaroni so se precej omejili in riž tudi, ampak še vedno jih jem. Tako da ni panike ali pa vsaj moj ego se mi nič ne oglaša. Kajti moja osebna trenerka je mnenja, da dokler ne bom na tako nizkem procentu maščobe lahko jem ogljikove hidrate v omejini količini in zato ne bo nič kasneje prišel moj rezultat. In to se tudi vidi. Prejšnjič sem že omenila kakšen rezultat sem dosegla v zadnjih tednih in sem jedla vse prej našteto, le v točno določenih količinah.

jedilnik-za-hujsanje

Popisovanje hrane mi tudi ne dela problema. Aplikacijo sem si kar naložila na telefon, ki ga imam itak skos pri sebi. Velikokrat si tudi kar že vnaprej vpišem kaj in koliko bom pojedla, da sem dnevno v začrtanih mejah. In potem samo sporti pogledam kaj sem si vnesla kot naslednji obrok. Točno sva določili koliko kalorij dnevno naj bi pojedla, koliko je od tega ogljikovih hidratov, koliko beljakovin ter koliko maščob. Pokazala mi je tudi kako se lahko poigravam z količinami posameznega živila , da bom dosegla čim bolj približne številke, ki sva jih določili. Je kar zabavno. Ni tako težko, ko enkrat vidiš da ti je to dejansko v pomoč. Je veliko lažje kot pa na začetku, ker dokler ne vidiš rezultata, ker ti to predstavljale še eno opravilo več, ki ga moraš izvajati, dnevno oziroma večkrat dnevno in ti je samo v napoto. Potem pa to postane igra. Sploh koti trenerka dovoli kakšen obrok, ki ni ravno na dnevnem jedilniku. To mi je tudi zelo všeč. Kajti morda na približno 14 dni si privoščim, bi lahko rekla, en kos kupljene gibanice. Ampak jepogoj da jo vpišem v moj dnevnik in vidim kaj se zgodi z številkami ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob ter sip otemprilagodim ostale obroke glede na ta vnos. In še vedno ostanem znotraj začrtanih meja, le moj ego, moji možgančki so potešeni, da sem lahko pojedla tudi nekaj kar ni ravno najboljše zame oziroma za dosego mojega rezultata. To pa po drugi strani, pravi trenerka, predstavlja tudi na nek način kako bom potem ko dosežem cilj lahko živela naprej. Saj ni moj končni cilj priti do željene postave in do konca življenja gledati na vsak grižljaj in pisati v telefon kaj in koliko pojem. Gre se bolj za to, da sedaj moram to bolj kontrolirati, potem pa bom že znala sama oceniti kaj in koliko pojesti, da bom lahko vzdrževala postavo, ki si jo bom trdo pridelala, bi lahko rekla. Všeč mi je način, ko reče, da bo moje življenja potem izgledalo drugače, bolj zdravo in brez sekiranja. Pregreha ali dve nista konec sveta, le kaj naredimo potem je tisto kar šteje.


vaje-za-vec-energije.jpg

Nova športna oblačila so moj motivator, da lažje vztrajam. Pa se vseeno dostikrat pogovarjam s trenerko, ali so res nujno potrebna. Kot že veste sem že nekaj časa nazaj imela približno iste kilogram kot jih imam sedaj. Zakaj za vraga rabim zdaj druga oblačila? En izmed zanimivih odgovorov, ki pa verjamem da je eden in edini možen, je ta da je v starih oblačilih stara energija, ki pa ni dovolj, da bi me motivirala ta trenutek. S časom se tudi sami spremenimo, razširimo si obzorja razmišljanja in stvari, ki so stare so izstrošene, čeprav so še vedno cele in lepe in lepih barv in enkrat so nam morale biti všeč, da smo jih kupili.

pajkice-za-trening

Tako da sedaj sem ponosna lastnica novih dvojih pajkic, trenerke na patent (katerega modela nikoli do sedaj nisem bila ‘’fan’’) in dvojih kratkih hlač, ki bodo šle z menoj na morje z mojimi ‘novimi’ nogami in še enih tričetrt hlač/trenerke/pajkic na patent. Aja pa seveda treh novih športnih majčk, ki se mi lepo prilegajo na mojo novo nastajajoča se postavo. Nič me ne tišči, nič me ne veže in vse lepo stoji. Tako, da ko se pogledam v ogledalo v teh novih oblačilih vidim lepo in postavno mlado mamico, ki je pridna in pridno upošteva napotke svoje osebne trenerke glede prehrane in treninga ter se njeno telo spreminja v nekaj meni všečnega.

vec-energije

Ste se kdaj vprašale ali je pomembno kaj si bodo drugi mislili kako izgledam ali se samo primerjam z nekom drugim, o katerem itak nimam pojma kdo, kaj in zakaj je tak kot je ali vse to počnete zaradi sebe. Zase lahko rečem, da sem skozi leta opazila razliko. Kot mlada najstnica sem se seveda primerjala z ostalimi sošolkami in slikami iz katalogov in ja je bilo pomembno kaj si druge punce mislijo o omeni, o tem kako izgledam, ter seveda posledično kakšnemu oziroma kateregmu fantu bom bila všeč. Priznam, da ko sem prvič shujšala mi je samozavest skočila nad oblake, takrat sem tudi pustila takratnega fanta in spoznala enga ‘ful’ postavnega, za katerega sem mislila da ni šans da me bo sploh pogledal. No ja tut ta se ni dolg obdržal..hihi..no v glavnem, ko mi je samozavest skočila nad oblake oziroma kot pogovorno rada rečem ‘čez plafon’ sem zamenjala tudi skoraj vso garderobo. In ta mi je dala moči in vztrajnosti, da sem se potem kolikor toliko zadrževala pregreh. No potem ko sem spet bila pred tem da sem ‘morala’ shujšati, lepše napisano želela spet biti postavna, spet sem dobila nove športne copate, pa nove majčke za trenirat. In tako če pogledam nazaj, so me nove stvari načeloma spremljale na vsakem ‘potovanju’ do moje željene postave. No, in tako je tudi sedaj.

napeto-ritko

Saj se zavedam, da niso oblačila tista, ki me brcajo v rit za vsak trening in tlačijo v usta ‘pravo/zdravo’ hrano, ampak je tisti občutek, da mi dajajo moč, da jaz to vse zmorem. Da ko jih oblečem vidim moje telo v drugi luči. Da sem tudi jaz tista, ki dosega rezultate, vidne rezultate. V veliko podporu na tem področju je moje osebna trenerka. Noro na koliko različnih načinov mi je že predstavila procesa hujšanja in vztrajanja. Za vsako še tako neumno vprašanje ima odgovor kaj in zakaj je temu tako.

trenerka-za-fitnes

Tko da, če mi pomaga v omari kakšno novo oblačilo da ostajam na svoji začrtani poti, potem je bil to vreden nakup, upravičen nakup. Sicer pa, a nismo ženske dost po kopitu, da nikol nimamo dovolj
za obleč. Omare polne oblačil, obleči pa nimo nič pametnega.


trenerka-za-trening.jpg

Kot sem ze prejšnjič povedala sem mamica dveh malih sončkov, katerima se posvetim včasih tudi več kot 100%; oziroma si vzameta moje nergije kolikor jima jo dovolim, čeprav ne zelim. In to pomeni, da sem na koncu dneva zelo utrujena, pa nimam kaj pokazati, da sem počela ali naredila. Le veliko sem se igrala z otrokoma. Pa bi marsikdo lahko rekel, sej to ni tako tezko. Ne ni, le ne smeš dovoliti da ti popijejo vso energijo, ki jo imaš. To pa je sploh tezko, če jim dovoliš, čeprav nehote, da si jo vzamejo kolikor si jo pač zelijo. Tako, to povedano me boste zdaj morda lazje razumeli kako funkcioniram glede treningov.

intenziven-trening

Ne, ni mi tezko se spravit trenirat ali pa trening na splošno, če je to v okviru kot sem si ga začrtala na začetku tedna oziroma kot ga ima splaniranega s trenerko. Moj plan je sledeč; ponedeljek, sreda in petek trening z utezmi, torek in četrtek pa cardio. Naj bolj mi ustrezajo trening zjutraj. Se pravi vstanem okoli 6ure zjutraj, pripravim in odpeljem otroka v vrtec in nato sledi trening. Potem sluzba, nato popoldan po tretji uri po otroka v vrtec, malo igre zunaj, sprehod ali če grdo vreme notri ali kakšen obisk do babic in nato večerja ter priprava otrok na spanje okoli sedme zvečer in potem seveda še, ker sem ju razvadila, še sedenje poleg postelje dokler ne zaspita in nato se lahko šele sama zrihtam za spat okoli 9 ure zvečer. Če seveda ne zaspim kar na stolu. To je en tak perfekten dan. Ko pa se zgodijo spremembe kot so recimo kakšni prazniki, izleti ali bolezen mojih otročičkov, pa je moram moj plan prilagoditi. Ena variata, ki mi še nekako znese jo izpeljati brez večje muke, če je recimo ko/če je najmlajši doma, da naredim trening v času ko gre počivat; to je nekje sredi dneva. Imam ravno dovolj časa da odtreniram, se stuširam in potem pripravim obrok zase in potem še za ostale člane moje druzinice. V primeru, ko pa gremo kam, in to da se moramo na pot podati ze zjutraj, se pravi ni časa za jutranji trening, je pa plan da naredim trening ko pridemo nazaj domov. To pa se nikoli ne ve kdaj bo to. To pa mi povzroča ‘’probleme’’. Oziroma lahko rečem, da je to pa kar izziv zame, da imam pozno popoldan oziroma zvečer še toliko energije, da naredim trening. Kako pa ga bom naredila pa je drugo vprašanje. Ampak sem toliko trmasta, da se bom gnala do točke, da bom sama sebe dojemala da sem dala vse od sebe oziroma, da kot pravi moja trenerka, da sem naredila več oziroma boljše kot pa prejšnji trening…je treba napredovat iz treninga v trening, če ne ne moremo pričakovati, da se bo telo odzvalo na način kot bi mi radi. Telo se hitro navadi in vedno išče bliznjice kako bi trening naredilo čim lazje.

shujsam-v-treh-tednih

Tako, da moje rešitev v takem primeru je, da se ze vnaprej dogovorim z mozem, da takoj ko pridemo domov on prevzame večerno nalogo kar se otrok tiče in on poskrbi da sta sita in čista v postelji, jaz pa se posvetim treningu. Noro tezko se spravim narediti trening zvečer. Imam občutek, da sem energijo porabila ze čez dan. Zato mi pomaga tudi zelo glasna muzika, da je čim manj motečih elementov. Amapk kar pa je najboljše; občutek po končanem večernem treningu. Tisto veselo utrujeno stanje, ki ga tezko opišem. Sem vesela in ponosna da sem naredila trening, čeprav sem se z muko spravila v športne copate in oblačila. Ko pa je vsak teden viden tudi rezultat, potem pa si sploh skoraj dobesedno potrepljam na rame, da sem naredila tudi tist trening, ki mi ni najbolj dišal. Moja osebna trenerka seveda sleherno sledi vsemu kar počnem, kaj jem, mojim treningom in ker se seveda tudi pogovarjave kaj vse se dogaja v moji glavi, v mojem vsakdanu, seveda ve tudi za vse tiste dneve ko sem imela izziv narediti trening. In ko mi ona reče, da se ravno v takih primerih pokaze kdo si resnično zeli rezultatov in kdo si jih sploh zasluzi, potem kar zrastem za par centimetrov…tako metaforično povedano.

hitro-hujsanje-pred-poletjem

Veliko mi pomeni, če me trenerka pohvali in tudi ko vidim kako je vesela za moj rezultat sem še toliko bolj pridna in resnično vlozim veliko energije, da sledim vsem njenim napotkom in nasvetom.


30-kil-manj.jpg

Pozdravljeni! Sem mlada mamica dveh luštnih predšolskih otročkov. Ze od kar se spomnim me ‘’preveč’’ kilogramov spremlja iz otroških let. Ko sem bila najstnica, mladih rosnih 18 let in takrat v prvi ‘resni’ zvezi, so me besede kot so ‘moj buhteljček’, ‘bunkica’ in podobne začele resno motiti in se poigravati na zelo neprijazen način z mojo samozavestjo. Zato sem se čez poletje, ko sem imela časa več kot dovolj, ker ni bilo šole, podala na pot hujšanja. Izbrala sem si metodo hujšanja, za katero sem po kmečki logiki mislila da bo najboljša in najhitrejša. ‘’Manj jej in več migaj!’’ Tako sem vsak dan pojedla eno malo skodelico solate ter prekolesarila cca 20km, naredila nekaj čez 100 trebušnjakov in mogoče kakšen počep ter skleco. In waula…po dveh mesecih sem prišla iz okroglih 84kg na 56kg. Če pa to ni hud rezultat, pa nej me kokla zdej brcne. V pičlih dveh mesecih sem se dobesedno posušila. To je bilo skoraj -30kg. Bila sem  sicer bleda kot stena, a še vedno zelo ponosna na to kar sem dosegla. Noro se mi je zdelo, ko sem prišla nazaj v šolo, da so me vsi občudovali in hvalili. ‘’Juhuhu!’’ sem si takrat mislila. Potem pa je začelo primajkovati energije v šoli za učenje in morala sem začeti več jesti. In posledično tudi manj migati. Tako sem spet pridobila nekaj kilogramčkov nazaj. Mislim, da sem se potem vrtela nekje med 65kg in 70kg. Nisem si bila všeč in zato sem izbrala drugo pot, da spet pridem na tisto suhljato postavo. In tudi sem. Spet sem zelo zelo malo pojedla, tokrat dve solatki in kakšen kos kruha ter mesa poleg. In seveda, ker sem vedela da moram, če hočem kolikor toliko izgledati, narediti kakšen počep, izpadni korak, skleco ter trebušnjak sem to tudi storila. Skoraj vsak dan. In evo mene spet v hlačah številka 36 do 38 in majčke velikosti S. Da ne govorim, da energije nisem imela nobene. Nekje vmes sem zamenjala partnerja, tokrat sem bila ze na fakulteti, kjer pa sem se spoznala z aerobiko in fitnesom. Dva načina kako lahko pomigam in se podruzim s sošolkami. Pa tudi malo več sem začela jesti, ker učenje na fakulteti ni bila mala malca. Ker sem zelela imeti dobre ocene, sem nekako nehala se sekirati kako izlgedam in sem raje pojedla kaj več, da sem imela dovolj energije za aktivno učenje in poslušanje predavanj. Se pravi v letih od 21 do 25 sem nekako imela neko povprečno postavo, za zensko veliko 170cm. Kilogrami so se potem nekako skos vrtili okoli 65kg. Potem pa je nastopila sluzba. In ker sem se pa ze takrat toliko podučila, da če zelim dobro izlgedati, bom morala najti neko pametno razmerje med hrano, gibanjem in sluzbo. Takrat sem prvič najela osebnega trenerja, s katerim sem imela fantasticen rezultat. Iz povprečne postave pri 65kg, sem samo v nekaj mesecih prišla na lepih 60kg in vse je stalo na svojem mestu. Nič se ni tresno ali viselo kje čez. Noro dobro sem se počutila. In tako nekaj let kasneje, ko sem zadrzevala to postavo pa je prišel tudi nov partner, sedanji mozicek in tako sem pri svojih 28letih zanosila in rodila mojega prvorojenčka. Hmmm nosečniški trebušček je moral čimhitreje izginiti, ker to enostavno nisem bila jaz. Kdo je to spet ena bajsika v ogledalu. Nobeno oblačilo ni stalo na meni kot bi moralo. In tako sem 4 mesece po porodu spet najela osebnega trenerja oziroma tokrat osebno trenerko in z njo dosegla postavo o kateri sem mislila da lahko samo sanjam. Pri 59kg sem imela lepo viden ‘sixpack’, ritka napeta, lepe dolge noge; z bedri nisem nič drgnila in lahko sem nosila ekstremno kratke kilklice – miniče. To je bilo obdobje, ki če bi ga lahko priklicala nazaj oziroma ga kdaj spet dosegla bi bilo noro. Čeprav, če se prav spomnim, tisti trenutek sem zelela še več, še boljši rezultat. Nisem bila še popolnoma zadovoljna s postavo. Danes pa samo rečem, kaj bi dla da sem spet tam. Ampak moram pa povedati, da sem imela energije dovolj le za prekleto naporne treninge, pripravo hrane in veliko pomoči potrebne pri vzgoji otročka. Še dobro za mojega mozicka. Potem sem kolikor toliko vzdrzevala lepo postavo pri 62kg, dokler nisem spet zanosila. A na zalost tudi zelo kmalu splavila. Spraševala sem se ali sem preveč trenirala, premalo jedla oziroma iskala sem razloge v sebi zakaj se mi je to zgodilo. Z veliko psihološke podpore mojega moza sem prešla to obdobje in tudi spet zelo hitro zanosila. Potem pa sem se moralo zelo čuvati; po navodili mojega ginekologa, da se mi pslav ne bi ponovil. In tako so se mi kilogramčki pridno nabirali. Kljub temu, da sem imela nosečniško sladkorno, zaradi katere sem morala zelo paziti kaj in koliko pojem, sem si v drugi/tretji nosečnosti nabrala kar lepo zalogo novih nadleznih kilogramov. Spet sem bila tam okoli 80kg. V prvem letu po drugem porodu sem se uspela znebiti 6kg. Leto in 4 mesece po porodu pa sem si rekla, da zdaj je pa dovolj. Lansko morje je bilo lepo ampak leetos pa ne bom šla taka na morje. Zato sem začela upoštevati napotke trenerke. Piši kaj poješ, koliko poješ in začni počasi trenirati. Najprej pojdi le na tekalno stezo hoditi, nato malo dvigni naklon, potem dodaj še nekaj osnovnih vaj in počasi boš začela s celotnimi trening, ko si jih ze vajena oziroma jih ze poznaš.

kdaj-bom-spet-suha

In res je. Spet sem začela uporabljati myfitnesspall za popisovanje hrane in tako sem kaj hitro ugotovila, po treh tednih, da moje telo porabi nekje 2200kcal za vzdrzevanje trenutne teze. Nato pa sva s trenerko naredili nov plan. Kaj, kako in koliko bom trenirala ter najpomembnejše kaj inkoliko bom pojedla. Določila mi je 1600kcal dnevnega vnosa hrane ter tri treninge z utezmi in dva cardio treninga na teden. In spet nor rezultat. Če se ne bi tehtala in merila, ne bi verjela kaj vidim v ogledalu. Sej vemo vse, da se same sebe vidimo drugače kot pa dejansko izgledmo. V zadnjih treh tednih sem lazja za skoraj 3kg in ozja, samo v pasu, za 5cm ter povsod drugje po nekaj centimetrov. Spet noro ponosna na svoj rezultat. In ja mogoče izgleda, kot da se še vedno kot najstnica obremenjujem s svojo postavo. Ne bi ravno temu rekla obremenjevanje, kot pa to da se enostavno počutim bolje s postavo, ki jo bom imela čez nekaj tednov, kot pa s postavo, pri kateri nimam pojma kaj in kako bi se oblekla, da bi zgledalo okusno, kaj šele moderno. Morem povedat, da nisem ravno ekspert kar se tiče zadnje mode. Ampak nošenje večjih, L ali več, mi ni ravno po godu. Zato sem zelo vesela, ker se ze sedaj spravim kakšno M številko. No naj povem, da sem sedaj na 68kg in moj cilj je pridi do poletja na 63kg.

rada-bi-bila-kot-prej

Glede na vse prej napisano, sem kar nekaj let posvetila svoji postavi oziroma svoje dobremu počutju in se ob tem kar nekaj stvari naučila.

Zlate besede moje trenerke: ‘’Če zeliš konkreten rezultat, to ne bo šlo brez pisanja hrane in treningov ter vztrajnosti in potrpezljivosti!’’ Tega se drzim kot pribito. In tako bom letos na morju s ponosom in iskricah v očeh nosila vsa oblačila, ki so lani ostala doma v omari. In še nekaj sem prepričana. Letos bom dosegla rezulata, ki sem ga ze imela. In konec leta vem da bom imela postavo, ki jo bom z lahkoto vzdrzevala, imela dovolj energije za moja dva zlata mala sončka in moza. Tako, da lahko povzamem oziroma odgovorim na zgoraj postavljeno vprašanje, ali bom spet kdaj taka. JA BOM! In to še letos. Ampak na bistveno bolj zdrav, ‘’nezen’’ način. Ne tako ekstremično dosezen kot je bil prejšnjič( nekaj let nazaj).

rabim-trenerko



Živijo!

Zadnje čase sem ”nekje vmes”. No, jaz bi temu tako rekla. Pravzaprav razmišljam o vsem, o rezultatih za nazaj, hkrati pa še sanjam o tistih za naprej.   A kaj, ko pride tisto obdobje, ko te zopet navade, ki si jih je človek koval vsa ta leta, vlečejo nazaj. In, čeprav bi ta trenutek kdo rekel ” ah, kaj pa to! Če si nekaj močno želiš, narediš vse!”. Ja, saj se strinjam! Drugače se ne bi odločila za spremembo življenja, ampak kljub temu, da si vsak dan znova govoriš in se prepričuješ, da si to želiš bolj kot vse drugo, to – da ti končno uspe in da bi lahko končno zaprl usta tudi tistim, ki nikoli niso verjeli v tvoj uspeh, kdaj pogrneš. In kaj se zgodi? Pogrneš, se kaznuješ, pa zopet zdržiš, pa spet pogrneš, in tako dalje. Začaran krog navad v jekleni srajci, v kateri si živel nekaj mesecev nazaj. Hja, pa le spoznaš, da res ni tako ”u izi”;) Šment!;)

Človek se bi verjetno ( verjetno! ;)) ) vseskozi držal vsega, če bi gledal le nase. Hja, kako preprosto, kajne? A, kaj, ko vstaneš in se že v kopalnici pogledaš v ogledalo, in greš iz svojega sveta in vidiš/bereš, kaj so že nekateri dosegli v dneh mesecih, greš še dalje in se znajdeš na praznovanju, kjer vsi suheci jejo slaščice, pa greš naprej in ti nekateri bombandirajo, kako je priporočljivo, da izgledam na tistem pomembnem nastopu – da bi morala stati v mini krilu ali pa tesni dolgi obleki. Potem se  zaveš, da še tega pač ne moreš….

Ja, ni tako ”u izi”, a ne?!;)

vztrajnost shadow_curl

Ampak, če imaš krasno osebno trenerko, je lažje. Priznam, da imam vedno znova slabo vest, ko včasih Barbaro ”bombandiram” z eno in istim. Pa četudi sva tisto temo obrnili po čez in okrog, pa četudi mi je že vse obrazložila, pa četudi se je tisti trenutek res zdelo, da je vse tako lahko. Ampak, ko ostaneš zopet sam in delaš naprej – spoznaš, da bolj kot se želiš truditi, bolj te vse vleče nazaj. Potem pa zmanjka motivacije, pridejo solze in žalost. In, če sem se kaj naučila tudi v tem, je  to, da sem mislila, da sem lahko še vztrajnejša. Da bo vse šlo gladko. Ampak hja – če sem vztrajna na drugih področjih v življenju, zgleda-da se moram tega tukaj še naučiti. Verjetno zato, ker toliko časa preteče do rezultatov, kakršnih si si zamislil. In,če jih ni – je Sabrina ”down” ;))

Ampak seveda zaključimo pozitivno!;) Kar si zadam, to nekoč tudi uspe. Včasih se tolažim, da verjetno nisem edina, ki se ubada s tem. In vsaka stvar te nekaj nauči. Da le ni tako lahko. In tako ”u izi”, kot bi rekli mladi;) Pravljice pravijo,da če si nekaj močno želiš ( in za to tudi delaš), se nekoč uresniči. Mogoče je tudi ta nauk, da hujšanje ni tako ”u izi” prav tako korak naprej. Tudi to moraš spoznati;)

Vse dobro, naj vam uspe!



Sabrina Blog.

Pozdravljeni!

Pa je tukaj pomlad. Skoraj – ne še čisto uradno (  to bo za moj rojstni dan:D). Sonček sije, kratki rokavi so se že pokazali, z njimi pa tudi kakšen zimski kilogramček ali pa pridno natrenirane mišice. Kakor pri komu. Jaz se še trudim za to zadnje;)

In nadaljujem svojo ”hujšarsko misijo” z Barbaro. Upam,da mi gre dobro – tudi s padci. Čeprav sem smotana -priznam. Čeprav nisem perfekcionist, sem pa res samokritična. To verjetno izvira iz mojega področja delovanja – glasba, novinarstvo. Kjer moraš vedno dati vse od sebe. In tako poskušam delati tudi pri izgubljanju kilogramov. Čeprav včasih ni lahko. Sploh takrat, ko nisem spočita ( kot zadnje čase zaradi natrpanega urnika), pa nastopi utrujenost in z njo povezana lakota in želja po vsem prepovedanem. Tako, da se včasih kar borim. Ampak se ne dam kar tako! Če so padci, pa se skupaj z Barbaro poskušam čimbolje pobrat in iti naprej. In se ne tako hudo ”kaznovati” .

Pravzaprav si do zdaj sama pri sebi nisem ”dovolila” videti kakšne razlike v ogledalu. Ja, čudna sem.  Verjetno tudi za to, ker se pač gledam vsak dan in zaradi tega že kaj ”težko” opazim. Takšni pač smo ljudje. Včasih se celo sami slepimo, da ne vidimo sprememb – samo zato, ker niso še tako ogroomne. Ampak so, v njih pa je trud!

In kaj sledi zdaj. Ko sem se že malo prenehala obremenjevati, kakšna sem videti in da bom že nekoč izgubila tiste tečne kilograme, ki mi ne ležijo le na telesu, pač pa tudi na duši,  so ostali opazili še prej kot pa jaz sama. In to so opazili tisti – ki sploh niso vedeli, da sem se česa takšnega sploh lotila. ” Sabrina, a ti si pa nekam shujšala?…. Ooo Sabrina, tebi pa se že res nekaj pozna!…Ej Sabrina, ravno sem te gledala – a nisi nekaj shujšala?”… In potem se sama sebe vprašam ”A res? A sem res?… Ja mogoče pa le res malce. Mogoče se mi res že kaj vidi malega”. Pa se včeraj odpravljam na televizijsko snemanje in oblečem NOVE hlače, ki sem jih kupila kakšna dva tedna nazaj. In kaj opazim – prav visele so mi vsepovsod! Kot bi imela rito in vse skupaj v žaklju ( ki je lep in moden: D)… In to nove hlače!…. Ooo Sabrina. Pa je res nekaj! 😉

estrogen-hardworking-hormone shadow_curl

Pa sem si pri včerajšnjem treningu v fitnesu res malo vrgla učke na mojo podobo. Malo sem skomigala z glavo, ker se pač ne maram gledati, ampak je bilo vidno. Vampek je že malo bolje, bedrce se že manj ”lupčkajo” pri hoji (hehe), rita pa je kar naekrat dvignjena in neštrleča. Pa mi je vedno tako ”kipela” od telesa 😉

In kaj še potem. Za koncert so mi v oči padle zelo lepe elegante hlače. Ampak kroj je bil zares ozek. V rokah sem držala št.40, pa sem si mislila ” Hjooj Sabrina, tole ne boš spravila na svojo rito. Še pas imajo tako ozek in še neraztegljive so”… Pa sem jih šla vseeno poskusiti… Čeprav sem vedela, da sem bila na konfekcijski številki 42. In kaj se zgodi – prevelike so mi bile…. Prevelike??!! Pa nič mi ni bilo več jasno. Kako mi je lahko 40 številka prevelika, ko se mi pa zdi, da še imam tako veliko rito in vse skupaj;)… Okej – samo poskusila bom 38. Verjetno jih ne bom mogla zapet, ampak poskusila jih pa bom… Pa grem – se oblečem in jih zapnem brez problema!… Pravzaprav zares nisem mogla verjet, res ne! In bila sem res vesela – da bom na koncertu pela v dveh konfekcijskih številkah manj. Pa to pa je tudi nekaj 😉

In kaj sem ob tem spoznala. Da sem pač smotana ženska, pri kateri vsi opazijo spremembo, razen sama pri sebi ne. Enostavno sem slepa za takšne rezultate. Pa se obremenjujem z meritvami in tehtnico in včasih mojimi slabimi dnevi…. Namesto, da bi opazila tole! 😉

Tako da samo še nadaljujem, skupaj z mojo Barbaro! Res upam,da mi uspe… Pa kaj upam…. Hočem, da mi uspe! Vem, da mi bo!

Klikni za celoten Sabrina Blog.

 



Sabrina Blog.

Pozdravljeni dragi moji ”hujšarski” blogarji!

Upam, da ste super! In, da ni prav nobenega razloga, da to ne bi bili. Saj veste, ljudje smo po navadi slabe volje ”kar tako”. Prav zares – to ugotavljam. Zjutraj nam že nekaj ne ”zadiši” tako kot bi moralo, pa si že napovemo slab dan. Pa ni temu tako! Vedno je treba poiskati nekaj pozitivnega – to se vedno znova učim od sebe in iščem tudi pri drugih.

Verjetno se sprašujete, zakaj sem naredila takšen uvod. Ja no, ne bi vas rada kar takoj napadla, kako trpim in jem travo in pijem samo vodo, pa treniram kot zmešana, pa še Barbara me biča po skypu…. Če pa to ni res! 😉 Hehe, saj veste, da se rada hecam. Pač sem zabavna, tudi pri hujšanju. Ni tako hudo. Je tako, kakor si sam narediš. Pravzaprav si sami otežujemo vse zadeve v življenju, tudi hujšanje. Ja, tudi sama sem taka;) Včasih.

Jutro se je res zame začelo žalostno. Včasih enostavno ne veš, kaj delaš narobe. Se trudiš in si maksimalno želiš uspeha, potem pa se vedno znajdeš nekje vmes. Potem pa še sam ne veš kaj delaš. No, zato pa je tu Barbara. Moja Barbara;)

Naredila mi je nov osebni program treningov in prehranjevanja. In spraševala sem se, kdaj začeti. Nekaj hrane, ki je ne bom več rabila, sem namreč še imela v hladilniku. ”Ah, začni Sabrina v nedeljo….Ne,v ponedeljek…” sem se kregala sama s sabo. In kaj sem se odločila? Začela sem TISTI TRENUTEK! Točno to! In to je veliko boljše! Če bi prelagala in prelagala, bi se sigurno še kaj prekršila, ker bi se zbudila ”lačna Sabrina” ( kot jo jaz poimenujem) in mi rekla” Daj Sabrina, danes lahko. Itak jutri začneš nov korak”…. A vidite? Kako hinavski je naš ego in naše telo? Lahko si zeeeelo želimo, pa bomo vedno našli kakšen izgovor in prepričevanje v obratno smer. Včasih je res ferdamano težko. Priznam! 😉

Veste, če bi hotela ”izi”varianto, bi si izbrala dieto. Do poletja bi sigurno dala kakšen kilogram dol. A kaj, ko sem se z njimi že zdravstveno kar precej zapletla. In miselno. In tega nočem več! Zato sem izbrala novo in zrelo naložbo – življenjsko… Da se dokončno spremenim in NAUČIM tako živeti. To je najbolj pomembno. In verjemite mi, da sem drugače zelo aktivna. Včasih že kar preveč Moj organizem deluje na polno od 5h-22h. In potrebujem hrano. Za svoj tempo res! Na primer, danes sem že navsezgodaj bila v šoli, potem imela vaje z zborom, potem vaje s Pihalnim orkestrom za svoj koncert ( sigurno ste zasledili na moji FB strani – lepo vabljeni), potem sem že hitela na trening – in ga super opravila, ker sem bila res ”gnila”, sedaj pa še urejam poslovne maile in telefonske klice za nastope, čaka me še domača naloga, pa še vaditi moram….A berete? Takšen tempo potrebuje ustrezen način življenja in da končno odvrže vse svoje kilograme, ki so odveč in ga ovirajo. Verjamem, da sem na dobri poti. Res se trudim in se še bom!

Zato sem po fitnesu tudi skočila v trgovino. Hja, če kuham sama – seveda tudi sama nakupujem;) Pa sem si nabavila zdrave zadevščine, da bom lepo nadaljevala naprej. In gaaaaasa proti cilju!

Še tole bomo probali;)

Se beremo! Vesela bom, če boste spremljali mojo pot in rezultate.

Vse lepo….

Klikni za celoten Sabrina Blog.