JakaNaLuno Blog.
—-
V prvem (in tudi drugem) tednu sem opazil nekaj čudnega…
Že v ponedeljek sem bil bombardiran z vsemi mogočimi preprekami…bolj natančno z pladnjem kremšnit s strani Ljube Tašče, postavljenim direktno v moj hladilnik, z domačim višnjevim zavitkom, prinešenim direktno na dom s strani Predrage Svakinje, ter z skutinim štrudlom, ki mi ga je ob obisku pri njej, vsaj trikrat ponudila Moja Mama.
In nič me ni ganilo. Edini beden občutek , ki sem ga imel je bil ta, da kako škoda, da ne morem pojest, ko pa so mi s tako ljubeznijo ponudili in sedaj jih moram razočarat. Tako sem se kremšnitam spretno izognil in naslednje tri dni z njimi (pre)forsiral najljubšo nečakinjo, po istem vzorcu izražanja ljubezni s hrano dalje, kot so že v otroštvu naučili mene. Večino višnjevega zavitka je pospravil mulc za večerjo, mama pa je pač morala sprejeti zavrnitev, ki jih je itak že vajena iz časov mojih diet iz preteklosti. 😀
…kar mi je bilo v teh dneh zelo čudno pa je bilo to, da me te stvari niso niti malo ganile, čeprav sem prejšnje dneve dobesedno zlorabljal svoje telo z prevelikim vnosom vseh mogočih neumnosti.
Nada, Niente! Go Figure…
Včeraj je Barbara, kot vedno ‘figurirala’ namesto mene in mi razložila, da je to zato, ker sem se resnično ODLOČIL!
Tako kot se odloči nekdo, da bo nehal kadit ob novici, da je najboljši 34 letni frend fasal raka na pljučih. Ali kot se morda odloči 22 letni avtomobilski dirkač, da bo nehal z cestnimi objestnostmi, ko se mu štirje kolegi ubijejo za volanom.
Če sem iskren se mi zdi moja stopnja odločenosti trenutno res 10/10. 
Tko da junk food, u can clearly go f#ck yourself, vsaj kar se mene tiče. Jep, tako zelo sem odločen! 😀
—-
Klikni za celoten JakaNaLuno Blog.
