Pomeol Blog.
——
Pomeolovka Mira zatrjuje:
Vse, kar se ti zgodi, se zgodi z namenom! V tebi želi prebuditi spomin na tvoje resnično bistvo!
Koliko resnice je v teh besedah! Osebna trenerka mi je to velikokrat povadarila. Kamor usmeriš energijo, tja pride! Še sama ne vem, tako nenavadno se je vse skupaj začelo. Preprosto vprašanje, poslana misel, in odgovor v pretanjeni obliki. Nisem verjela, da je mogoče, da se bo zgodilo, a danes je za menoj že prvi teden! Hura!
Čeprav možgani včasih s kakšno mislijo zasabotirajo, grem naprej! Novodobna novotarija skype mi je zagrenila povezavo, ker je še ne obvladujem, kar pa ne pomeni, da je nekoč ne bom, in to dobro! Sva se znašli pa na telefonu.
Če je v mojem umu še težko povezovati napor z vitkostjo telesa, mi je osebna trenerka Barbara razblinila vse dvome, ker pripoveduje s tako lahkotnostjo, kot je najbrž lahka tudi sama.
Navade bom še ponotranjila, z vztrajnostjo, naporom (ki sem ga »hotela« malce zaobiti, ker boli… ) »Ste »zafuranci«, zaležanci, ki se vam ne da nič narediti zase, da bi prešli med »elito?!«. Raje bi ostali lenuhi!« je nekoč govoril Rugelj zasvojenim z alkoholom. Grobe besede, a sem se jih zapomnila. Ne vem sicer ali je prav, da v meni vzbujajo občutke krivde, sem se pa zato zmigala. Tudi osebna trenerka svetuje, da se naporu ne raje ne izgibamo. Kar daš, to tudi dobiš. Nič ne pride samo od sebe. Vem, da moje telo za prilagoditev še potebuje čas, čeprav je že sprejelo nekaj novih pogojev.
Zaradi nje bom zvečer lažje podvojila vaje.
Pogovor je vzel nekaj takooooo natempiranega časa, da ga je zmanjkalo za tibetance! Oho, ne, ne, ….če bom popuščala, bom polagoma zvodenela, ne smem si tega dovoliti! Je kričalo v meni! In ….zavrtela sem se kar v svoji »delavnici«, med svojimi platni, da so se moja metuljasta krila pomešala v vse mogoče barvne-svetlobe. Mogoče bo nova zabava botrovala kakšni novi inspiraciji? Ha, spet sem našla luknjo in nov način, da delu dodam drugačno vsebino.
Čutim razliko, čutim, čeprav se ne tehtam, čutim, kako Me preplavlja občutek zadovoljstva, veselja, kričanja iz dna duše. Življenje je pač namenjeno obujanju pozabljenih delov moje duše, ali ne!
Vsak dan sem se tlačila v preozke obleke, ker so se zaradi pranja skrčile!? Vidim s p r e m e m b o! Nisem več nosečnica v devetem mesecu. Polagoma trebuh izgublja svojo izboklino in se pomika v svoj naravni – pravi – zdravi položaj.
O, kako je dober občutek, da mi ga ni treba tako zelo skrivati! Vse se da, samo začeti je treba in malo volje.
Kot gosenica lezem iz svoje bube. Sem na poti preobrazbe. Za nagrado, na koncu dobim še KRILA in poletim!
Takole gre zgodba: gosenica se nenasitno nažira in pri tem dela škodo, dokler se končno vsa nažrta in debela ne umiri, obvisi z vejice in zabubi. Ko po nekaj tednih ali mesecih kokon končno poči, se iz njega izvije metulj – bitje tako drugačno od požrešne, debele in grde gosenice, da je to težko dojemljivo. Procesu se reče popolna preobrazba ali metamorfoza (grško μεταμόρφωσις: μετα- (meta-) – sprememba + μορφή (morfe) – oblika ). Kaj se v resnici dogaja v zapredku v tednih ali mesecih, ko v kokonu poteka metamorfoza? Sklepali bi, da se gosenica v tem času postopoma spreminja v metulja. Nak, ne drži, resnica je veliko bolj fantastična, na meji še predstavljivega. In niti ne dolgo znana, dognanja so objavili šele leta 2002.
Prvi del zgodbe o goseničini preobrazbi drži: gosenica se umiri in zabubi. A potem je vse drugače … v speči gosenici se začnejo dogajati čudne stvari. V njej se iz nič začnejo pojavljati čudne celice, znanstveniki so jih poimenovali „imaginal cells“ (namišljene celice). Sprva jih je le nekaj, goseničin imunski sistem prepozna vsiljivce in jih uniči. Potem jih nastaja čedalje več, čedalje hitreje, goseničin imunski sistem jih še vedno napada in uničuje, a se celice ne dajo. Končno jih je toliko, da se začnejo združevati v skupke, tvoriti nova tkiva, organe … Celice, iz katerih je nekoč bila sestavljena gosenica, se razpustijo v neprepoznavno gmoto, s katero se hranijo celice, iz katerih nastaja novo bitje – metulj. Končno je preobrazba dokončana, buba poči in iz nje se izvije metulj. Znanstveniki so ugotovili, da je metuljev genom povsem različen od goseničinega, torej gre za dve popolnoma različni bitji. Metuljev genom spi v gosenici, dokler ne napoči trenutek, ko se lahko in mora zbuditi. Tako je že od pradavnih evolucijskih časov. V bubo gre eno, iz njega povsem drugo bitje … fantastična zgodba.
Del goseničinega spomina se ohrani v metulju – a le na čase ne dolgo pred začetkom metamorfoze. Bolj oddaljeni spomini so izgubljeni za vedno.
Antičnim Grkom je metulj predstavljal simbol ponovnega rojstva in vstajenja; za metulja in dušo so imeli isto besedo: psiha. Za Azteke je bil metulj simbol duše, ki se je osvobodila telesa, Irci v belih metuljih vidijo duše umrlih otrok.
Zgodba o metamorfozi in imaginalnih celicah veljala tudi za ljudi. O preobrazbi iz škodljivca v dušo. O celicah, ki se pojavijo od nikoder, z neustavljivo voljo, da se razvijejo v novo bitje.
Kako lepa zgodba! Smo metulji, preobražamo se, silno! Lp MirariM
—-
Klikni za celoten Pomeol Blog.