Osebna Trenerka Archives - Page 4 of 15 - Osebna Trenerka za hujšanje in fitnes

Pomeol Blog.
——

Dandanes se že takorekoč utapljaš v poplavi informacij na temo hujšanja. In popolnoma razumljiva je reakcija, ki jo zelo pogosto slišim ”Jaz to že vse vem!”. Skoraj vedno pa lahko dodam poleg tega stavka še ”Samo še te ne, zakaj imam preveč kilogramov!”. Še enkrat vam polagam na srce…hujšanje ni nekaj tako presprostega kot nekaj za na kruh namazat. Hujšanje je težko, naporno in pri vsakem posamezniku se telo na to odziva drugače. Najbolj vesela sem, kadar me moji varovanci resnično samo poslušajo in se na vse pretege trudijo narediti vse kar jim rečem, da bi bilo za njih dobro, da bodo le tako dosegli svoje želje in svoje cilje. Kajti le takrat imajo fenomenalne rezultate. Včasih sem še jaz presenečena nad rezultati. In vedno ter vsakič posebej se veselim kakršnegakoli rezultata z njimi.

Da se pa sedaj vrnem nazaj na naše Pomeolovce, ki moram priznati, jim gre več kot odlično. Res, da imajo vsak svoje izzive in kot lahko spremljate, vsak se jih loteva po svoje. Seveda pa jim priskočimo na pomoč takrat, ko nas potrebujejo.

Pomeolovka Mira nam sporoča:

Spet glavobol-migrena. Že drugi v desetih dneh. Zakaj osebna trenerka? Kaj ti želi sporočiti! Siri, ki so lahko povzročitelji, so izločeni, čokolada tudi, riba, sprememba vremena, psiha? Glede na to, da so se oglasile tudi kosti, morda res? Skupek vsega? Možganom manjka sladkor?

Od kar sem v programu nisem uživala sladkorja, le nekaj malega v sadju. Možgani – podzavest,  zopet kličejo po njem.

Tudi dihanje ne prežene glavobola, vaj za hrbtenico ne morem narediti. Vode,vode, hitro, dehidrirana si! Pa saj sem zvečer popila »hektoliter« čaja! Vodo z limono! Ja, nato pa dobro staro zdravilo naših babic, črno kavo z limono!

Če sem do sedaj mislila da nekaj vem, je prišlo spoznanje, da nič ne vem.

Poslušaj sebe, poslušaj sebe! Začela sem slediti svojim občutkom in brez slabe vesti možganom dodala  ž e l j e n o – sladkor – kaki. Presenečenje! Eureka! In res se vrti! Ni mi bilo treba poseči po analgetikih.

Osebna trenerka Barbara povdarja, da moram jesti popolne obroke. To me je opomnilo, da sem prevečkrat izločila sadje.

Kljub vsemu, da se je prejšnje dni po kolkih in kolenih plazila bolečina, je večinoma popustila, tako da sem lahko naredila tudi tibetance. Zvečer me čaka še podvojitev vaj. Pridobivam na kondiciji, lahko opravim več z manj napora. Vem, da jih bom naredila, potem grem lahko na »češnjev vrt«!

Pred leti je bila sladka kava navada. Zdaj je že dolgo navada, kava brez sladkorja, z malo kokosovega mleka. Spomnim se mame, ki je kuhala čaje z veliko sladkorja, veliko limone, da smo ga otroci raje pili. Kakšna napaka! Nikoli se nisem navadila piti čajev, sovražila sem tudi namakanje vrečk, precejanje, itd. Sedaj jih pijem-o, namakam-o, odcejam-o…Doma imamo pravo pripravljalnico čajev. Češnjev cvet je tako aromantičen zeleni čaj, čisto za ženske. (Tudi moški se smete pocrkljati z njim!)

Še danes zvečer grem na Japonsko, med dišeče bledo-rožnate češnjeve cvetove. Bivšo prestolnico Kyoto, kjer po uličicah še vedno coklajo v umetelno izvezeno svilo odete maiko (učenka tradicionalnih japonskih veščin, glasbe, petja, plesa….). Z belimi obrazi in cinobrasto rdeče našobljenimi ustnicami drobencljajo po kamnitih tlakovcih na poti v spremembo, v geiko – gejšo (umetnico v tradicionalnih japonskih veščinah) .

In zopet je pot usmerjena k preobrazbi.

—-

Klikni za celoten Pomeol Blog.

Pomeol Blog.
——

Pomeolovka Mira zatrjuje:

Vse, kar se ti zgodi, se zgodi z namenom! V tebi želi prebuditi spomin na tvoje resnično bistvo!

Koliko resnice je v teh besedah! Osebna trenerka mi je to velikokrat povadarila.  Kamor usmeriš energijo, tja pride!  Še sama ne vem, tako nenavadno se je vse skupaj začelo. Preprosto vprašanje, poslana misel, in odgovor v pretanjeni obliki. Nisem verjela, da je mogoče, da se bo zgodilo, a danes  je za menoj  že prvi teden! Hura!

Čeprav možgani včasih s kakšno mislijo zasabotirajo, grem naprej! Novodobna novotarija skype mi je zagrenila povezavo, ker je še ne obvladujem, kar pa ne pomeni, da je nekoč ne bom, in to dobro! Sva se znašli pa na telefonu.

Če je v mojem umu  še težko povezovati napor z vitkostjo telesa, mi je osebna trenerka Barbara razblinila vse dvome, ker pripoveduje s tako lahkotnostjo, kot je najbrž lahka tudi sama.

Navade bom  še ponotranjila, z vztrajnostjo, naporom (ki sem ga »hotela«  malce zaobiti, ker  boli… ) »Ste »zafuranci«, zaležanci, ki se vam ne da nič narediti zase, da bi prešli med »elito?!«. Raje bi ostali lenuhi!« je nekoč govoril Rugelj zasvojenim z alkoholom.  Grobe besede, a sem se jih zapomnila. Ne vem  sicer ali je prav, da v meni vzbujajo občutke krivde, sem se pa zato zmigala.  Tudi osebna trenerka svetuje, da se naporu ne raje ne izgibamo. Kar daš, to tudi dobiš. Nič ne pride samo od sebe.  Vem, da moje telo za prilagoditev še potebuje čas,  čeprav je že sprejelo nekaj novih pogojev.

Zaradi nje bom zvečer lažje podvojila vaje.

Pogovor je  vzel nekaj  takooooo natempiranega časa, da ga je zmanjkalo za tibetance!  Oho, ne, ne, ….če bom popuščala, bom polagoma zvodenela, ne smem si tega dovoliti! Je kričalo v meni!  In ….zavrtela sem se kar v svoji  »delavnici«,  med svojimi platni, da so se moja  metuljasta krila pomešala  v vse mogoče barvne-svetlobe. Mogoče bo  nova zabava botrovala kakšni novi inspiraciji? Ha, spet sem našla luknjo in nov način, da delu dodam drugačno vsebino.

Čutim razliko, čutim, čeprav se ne tehtam, čutim, kako Me preplavlja občutek zadovoljstva, veselja, kričanja iz dna duše.  Življenje je pač namenjeno obujanju pozabljenih delov moje duše, ali ne!

Vsak dan sem se tlačila v preozke obleke, ker so se zaradi pranja skrčile!?  Vidim  s p r e m e m b o!  Nisem več nosečnica v devetem mesecu. Polagoma trebuh  izgublja svojo izboklino in se pomika v svoj naravni – pravi – zdravi položaj.

O, kako je dober občutek, da mi ga ni treba tako zelo skrivati!  Vse se da, samo začeti je treba in malo volje.

Kot gosenica lezem iz svoje bube. Sem na poti preobrazbe.  Za nagrado, na koncu dobim še KRILA in poletim!

Takole gre zgodba: gosenica se nenasitno nažira in pri tem dela škodo, dokler se končno vsa nažrta in debela ne umiri, obvisi z vejice in zabubi. Ko po nekaj tednih ali mesecih kokon končno poči, se iz njega izvije metulj – bitje tako drugačno od požrešne, debele in grde gosenice, da je to težko dojemljivo. Procesu se reče popolna preobrazba ali metamorfoza (grško μεταμόρφωσις: μετα- (meta-) – sprememba + μορφή (morfe) – oblika ). Kaj se v resnici dogaja v zapredku v tednih ali mesecih, ko v kokonu poteka metamorfoza? Sklepali bi, da se gosenica v tem času postopoma spreminja v metulja. Nak, ne drži, resnica je veliko bolj fantastična, na meji še predstavljivega. In niti ne dolgo znana, dognanja so objavili šele leta 2002.

Prvi del zgodbe o goseničini preobrazbi drži: gosenica se umiri in zabubi. A potem je vse drugače … v speči gosenici se začnejo dogajati čudne stvari. V njej se iz nič začnejo pojavljati čudne celice, znanstveniki so jih poimenovali „imaginal cells“ (namišljene celice). Sprva jih je le nekaj, goseničin imunski sistem prepozna vsiljivce in jih uniči. Potem jih nastaja čedalje več, čedalje hitreje, goseničin imunski sistem jih še vedno napada in uničuje, a se celice ne dajo. Končno jih je toliko, da se začnejo združevati v skupke, tvoriti nova tkiva, organe … Celice, iz katerih je nekoč bila sestavljena gosenica, se razpustijo v neprepoznavno gmoto, s katero se hranijo celice, iz katerih nastaja novo bitje – metulj. Končno je preobrazba dokončana, buba poči in iz nje se izvije metulj. Znanstveniki so ugotovili, da je metuljev genom povsem različen od goseničinega, torej gre za dve popolnoma različni bitji. Metuljev genom spi v gosenici, dokler ne napoči trenutek, ko se lahko in mora zbuditi. Tako je že od pradavnih evolucijskih časov. V bubo gre eno, iz njega povsem drugo bitje … fantastična zgodba.

Del goseničinega spomina se ohrani v metulju – a le na čase ne dolgo pred začetkom metamorfoze. Bolj oddaljeni spomini so izgubljeni za vedno.

Antičnim Grkom je metulj predstavljal simbol ponovnega rojstva in vstajenja; za metulja in dušo so imeli isto besedo: psiha. Za Azteke je bil metulj simbol duše, ki se je osvobodila telesa, Irci v belih metuljih vidijo duše umrlih otrok.

Zgodba o metamorfozi in imaginalnih celicah veljala tudi za ljudi. O preobrazbi iz škodljivca v dušo. O celicah, ki se pojavijo od nikoder, z neustavljivo voljo, da se razvijejo v novo bitje.

Kako lepa zgodba! Smo  metulji, preobražamo se, silno!  Lp MirariM

—-

Klikni za celoten Pomeol Blog.